Podpora pred smrtjo

Svetovalnica | 01.07.2020, 13:35 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo se tokrat posvetili trenutkom, ki so neizbežni pri vsakem, ko za bolezen ni zdravila, ko telo ne zmore več nekaterih funkcij in ko nastopi lajšanje bolečin in čakanje na slovo. Tu so v pomoč različne ustanove, ena od njih Ljubhospic. V našem studiu sta bila Boris Bjéljac, ki vodi zdravstveno oskrbo in Tatjana Fink, vodja hiše Ljubhospic: »Dobivamo veliko klicev s prošnjami za pomoč, ker je bil v času epidemije zdravstveni sistem usmerjen drugam, ne k rednim umirajočim ljudem ali ljudem s klasično neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja. Čutili so se same, na domovih je bilo veliko stisk.« Z gostoma se je pogovarjala Tanja Dominko.

Še tako velike količine morfija ne morejo omiliti duševne bolečine

Boris Bjeljac: »Mnogi, ki pridejo v našo hišo, si kljub vsem diagnozam želijo zdravja. Žal jim tega ne moremo zagotoviti, lahko pa poskušamo blažiti, omiliti simptome, ki se pojavljajo na dnevni ravni, sredi noči, … Ko zdravila ne zaležejo, vemo, da je v ozadju nekaj drugega. Ko dajemo zdravila v skoraj neverjetnih količinah eni osebi in jo še vedno boli, vemo, da jih nekaj teži, kar jim ne da miru. Včasih povejo sami, včasih pa traja, da razkrijejo svojo duševno bolečino, ko jih je strah za svojce, kaj bo z njimi, ko bodo umrli, kaj bo s tistim, kar bodo zapustili, strah jih je negotovosti – svoje lastne in negotovosti domačih.«

Tatjana Fink: »Ker so obiski v času epidemije omejeni, je manj prisotnosti svojcev, ki so sicer pri nas dobrodošli 24 ur na dan. Želimo si čim več prisotnosti, da ljudje lahko v tem obdobju zaključijo svoj odnos, da imajo možnost za bližino.«

Ljubhospic je povezan s celotnimi družinami

Tatjana: »Ko sprejmemo novega bolnika, sprejmemo celo družino. To, kar se mene vedno znova dotakne, je, ko najdemo bivše družinske osebe. Ljudje pogosto ne morejo oditi zato, ker še niso zaključili določenega odnosa, ki je bil v preteklosti pometen pod predpražnik in prav sprava s sinom, hčerjo, bivšim zakoncem, … prinaša olajšanje. Ko se pogovarjamo s temi ljudmi v posteljah o tem, se vedno zdi to »misija nemogoče«: ali ne bo hotel priti, nimajo kontaktov, ampak se zgodbe tako lepo razpletejo, da si lahko samo rečeš, da to ni samo človeško delo. Proces umiranja je več kot samo medicinski proces. Človek je celostno bitje in najprej nas zanima, kdo je, kako živi, kaj ima rad, kaj je vir njegovih moči ali nemoči. Tudi duhovnost je pomembna in vse to začnemo odpirati glede na čas, interes in potrebo tega človeka. To so dotika nas vseh in potem pridejo stvari, ki jih postavi ta človek tja, kjer jim je mesto, da lahko odide.«

Smrt doma je mnogo lepša kot smrt na urgenci

Boris: »Velikokrat se klicatelji soočajo z novonastalimi simptomi, ki jih ne znajo obvladati. V misli se jim zateče klic na urgenco, kar je lahko za njihovega umirajočega svojca nekaj najbolj stresnega in mu lahko prinese grdo smrt, ki bi bila lahko mnogo lepša, če bi ostal doma. Svojci mislijo, da bi lahko na urgenci še kaj naredili, življenje še malo podaljšali, pa čeprav globoko v sebi vedo, da to ne bo šlo. Na nas se obračajo tudi z vprašanji, kaj naj zdaj naredim, mama počasi, težko diha. Če je mirna in ne stoka, to pomeni, da se mama poslavlja. Naj bo samo mirno ob njej, ni treba nikamor klicati, nikamor iti, to je največ, kar lahko naredi. To, da je ob njej.«

Boris Bjeljac: Težko je opisati tako stvar, ki jo še sami včasih ne razumemo. Ne vemo,ali nam bo sploh dan čas, da zgladimo, zgradimo in obnovimo odnose, na katere mnogokrat pozabimo v tem mnogo prehitrem svetu.

Oskrba v Ljubhospicu je brezplačna, čakalnih dob ne more biti

Tatjana: »Kar 40 % naših bolnikov prihaja izven osrednje slovenske regije, pomembno pa je, da se zavemo, da to ni najboljša rešitev za nekoga, ki prihaja iz oddaljenega kraja zaradi bližine svojcev. Pogosto prihajajo ljudje, ki nimajo nikogar od svojih in takrat je to prostor, ki je vseslovenski. Vsa oskrba v Ljubhospicu je brezplačna zahvaljujoč Lekarni Ljubljana, ki je naša ustanoviteljica, zagotavlja pretežni del sredstev in brez nje ne bi mogel ta zavod ne živeti, ne preživeti. V procesu umiranja vsak trenutek šteje, čakalnih dob ne more biti, lahko govorimo o dnevu, dveh, o tednu dni, kar je ogromno. Vedno pogledamo, kaj so aktualni problemi, ki se pojavljajo, zakaj je potrebna premestitev od doma v Hospic, poskušamo zelo pohiteti. Povprečna doba oskrbe pri nas je 14 dni, stvari se hitro obračajo, naj se ljudje ne bojijo obrniti na nas. Ljudje naj pokličejo, da pripravimo potrebne podatke za premestitev, da jih podpremo tam, kjer v tistem trenutku so. Če so prostorske in socialne možnosti, morda svojci lahko sami »zvozijo« te stvari doma, kjer si ljudje najbolj želijo umreti.«

Poslanstvo Ljubhospica je tudi ozaveščanje svojcev umirajočih, naj ostanejo doma, naj bodo še vedno del družine.

Ljubhospic ekipo predstavlja strokovno osebje in prostovoljci

Boris: »Zaposleni smo zdravstveniki, medicinske sestre, da jim nudimo kar se da dobro in celovito zdravstveno in medicinsko oskrbo. Dve zdravnici redno obveščamo o stanju uporabnikov. Včasih res ne moremo narediti veliko po medicinski plati, lahko pa veliko več na psihološki, duhovni plati. Včasih toliko morfija ne zaleže, da bi nekaj ljudi lahko poslalo v spanec ali še kam dlje, ampak je naša prisotnost tista, ki omili bolečino in ljudem omogoči lažji odhod in mir, ki si ga tako želijo.«

Tatjana: »Prostovoljci dodajo laični del življenja, so družabniki, ne opravljajo strokovnih storitev, ampak prinesejo žar svojega življenja, sonce, imajo predvsem čas, da posedajo ob ljudeh. Vedo, kaj se s kom dogaja, zato grejo usmerjeno do bolnika, se z njim pogovarjajo, včasih samo sedijo v tišini, odvisno od potrebe in tega, kaj začutijo. Hospic brez prostovoljcev bi bil zelo prazen. V času pandemije, ko prostovoljci niso mogli prihajati zaradi varnosti (sicer rotira 16 prostovoljcev), so izjemno manjkali ljudem. Prostovoljci niso samo mladi, so zelo raznoliki, prinašajo različna veselja, radosti, znanja in so od študentov do upokojencev različnih let. Dobrodošli so vsi.«

Vsa oskrba v Ljubhospicu je brezplačna zahvaljujoč Lekarni Ljubljana, ki je naša ustanoviteljica, zagotavlja pretežni del sredstev in brez nje ne bi mogel ta zavod ne živeti, ne preživeti.

Hiša Ljubhospic ni samo hiša smrti

Tatjana: »V njej se dogaja veliko življenja, k temu doprinesejo prostovoljci in gospodinja, ki z njimi organizira dogodke, prireditve. Prihajajo tudi različni kantavtorji, pevski zbori, otroški vrtci, Rdeči noski od zunaj, ki razveseljujejo naše ljudi. Poleg zdravstvenega osebja imamo tudi socialno delavko, družinsko terapevtko, ki prisluhne tudi tem potrebam družine in bolnika, imamo še p. Silva Šinkovca, ki prihaja pogosto in nudi duhovno oskrbo vernim in nevernim, naša zaveza o duhovni oskrbi pa opredeljuje tudi to, da imamo sodelovanje tudi z verskimi organizacijami drugih religij, ki jih pokličemo po potrebi. Duhovnost je izjemno pomembna na koncu, tudi če ji nismo čez življenje dali prostora. Na koncu se izkaže, kakšen manjko je bil to. Duhovni pogovori o smislu, upanju, vrednotah, kako sem živel, … so izjemnega pomena, kot tudi podeljeni zakramenti tistim, ki že leta niso prestopili praga cerkve zaradi zamere ali ker jih je življenje odneslo drugam. To je še zadnja priložnost, da lahko nekaj na tem naredijo in mi jih spodbudimo za ta pogum. Je pa zelo narobe, če to spregledamo. Nekaj dni nazaj je 94-letni gospod rekel, naj župnika ne kličejo, ker to pomeni, da bo umrl. Ko je p. Silvo vseeno prišel do njega, sta se lepo pogovorila, opravil je sv. spoved. Naslednji dan je umrl, ker se je lahko umiril, ker je določene stvari še postavil tja, kamor so sodile.«

Ko svojec kritizira oskrbo umirajočega, pomeni, da je v stiski

Tatjana: »Če je svojec umirajočega kritičen do našega dela, to razumemo, da je tak človek v veliki stiski, ker je kontrolor. Lažje se mu je postaviti v vlogo nadzornika izven družine, kaj se z njim dogaja, ker ni potrebno vključiti sebe zraven. Ne želimo biti samo izvajalci, ločeni od svojcev, ker potem smo bariera. Svojce želimo vključiti kot del dogajanja, da so v bližini in v procesu žalovanja ugotovijo, da so naredili vse, kar so zmogli tisti hip in je to druga popotnica za naprej za življenje, kot bi bila sicer.

Svetovalni telefon Ljubhospica je na voljo 24 ur, psihosocialna in zdravstvena vprašanja lahko naslovite na 051 322 979.