Aktivizem pod vprašajem?

Komentarji | 07.07.2020, 14:40 Nataša Ličen

Po vremensko ne preveč poletnem juniju, vsaj v povprečju temperatur in sončnih ur ne, je julij v prvih dneh, kot paket s pošte, kar naenkrat prinesel poletje. Letošnje je posebno, kakršnega še ni bilo.

Če vsak vleče po svoje, ne pridemo nikamor. Tako pa se vsak malo prilagodi in skupaj lahko dosežemo veliko.

V prvi polovici leta se je nasploh marsikaj postavilo na glavo. Mnogo je reči in okoliščin, ki niso, kot bi morale biti, ali si jih mi domišljavo slikamo, kakšne bi morale biti in si želimo, da bi bile. Ljudje imamo radi poznano, to nam vliva varnost. Radi imamo nadzor. In, naredimo kar le lahko, da smo v območju obvladljivega. Pa je prav to lahko največja past našega življenja.
Od majhnega nas učijo, naj pazimo, bodimo ubogljivi, česa ne in kaj (ter kdaj) pa lahko. Z leti odraščanja smo vse bolj vpeti v pravila, ne vedno dobra ali najboljša. Toda, določena osnovna pravila so in bodo, tudi morajo biti, ker je to osnovni gradnik sistema družbe, ki le v vzajemnih pravilih in poenotenih navadah lahko živi in deluje na dolgi rok, v čim boljše ravnotežje vsakega posameznika. Če vsak vleče po svoje, ne pridemo nikamor. Tako pa se vsak malo prilagodi in skupaj lahko dosežemo veliko.

Ne navijam za pokorno poslušnost. Stavim na razmišljanje s svojo glavo, na presojanje po vesti in v dobrobit vseh.

Morda je to le floskula in moja naučena predstava. Morda bi pa lahko živeli vsak po svoje. Kot mi je, oziroma nam je ljubo. Ne meneč se za posledice mojih/naših dejanj na ostale. To buri misli mnogih mislecev in raziskovalcev družbenih razmerij, zato ne bom »izmodrovala« nič novega.
To dvojnost vleče človek naprej, vse od svojih začetkov sobivanja z drugimi. In, v tem so vedno nevarnosti za vnetja isker, ki se vsake toliko razvnamejo v pogorišča. Ko posamezniki, ali skupina skupnih interesov, začne preveč vleči po svoje.
Ne govorim in ne navijam za pokorno poslušnost. Stavim na razmišljanje s svojo glavo, na presojanje po vesti in v dobrobit vseh.

Zakaj ljudje ne sprevidijo, da znajo le lepo govoriti, se všečno vesti, da pa jim je za dobrobit množice prav figo mar. Da bo le njihova kašča še naprej dovolj polna.

Želim si le, ker verjamem v modrost in zdravo presojo večine, da smo bolj načelni, zvesti v svoji drži in uresničevanju temeljnih vrednot. Sodobni čas pa kar kriči po sprenevedanjih, zavestnemu zamolčanju dejstev, preigravanju z resnico, potvarjanju in kar je še tovrstnega zavajanja in beganja množic, ki nočejo razmišljati, le sledijo. Pa morda ne vedo, da stopajo v korak s tistimi, ki precej pogosto spreminjajo svoja načela in so le proti. Rešitev je z njihove strani malo, ali jih sploh ni, so le nasprotovanja. Kolikokrat mi to jemlje energijo, me jezi in res ne vem, zakaj ljudje ne sprevidijo, da znajo le lepo govoriti, se všečno vesti, da pa jim je za dobrobit množice prav figo mar. Da bo le njihova kašča še naprej dovolj polna.
Še dodatno nam je zamajala tla pod nogami in spodnesla zdravo presojo korona. Posegla je v življenje slehernega, in še dodala na ogenj vedno dinamičnemu ozadju političnih valovanj, ki pljuska in pljuskne rušilno, kot cunami, tudi ob našo realnost.
Nisem politična poznavalka, ocenjujem (kot mi je znanega v meni doseženih informacijah) s svojo glavo. Skušam razumeti in se vživeti tudi v drugače misleče. Saj, raznolikost bogati. Vsekakor pa ne bogati aktivizem brez premisleka, brez preverjanja. Zgolj slediti neki ideji, ker mi je ta v moji družbeni perspektivi bližja, je velik korak nazaj.
Želim si več razmišljanja s svojo glavo pri vseh. Obsojamo,ne da bi poznali tudi drugo plat, nočemo slišati, ker vpijemo le svoje.

Znova se jasno kažeta dva pola, nekateri bi se odrekli delu svojega, da bi imeli vsi vsaj nekaj, drugi pa na okope, da bi obdržali vse, kar imajo in ne ravno zasluženo dobivajo. Kaj jim mar, če nekateri nimajo. Niti najosnovnejšega.

Če nas zanima zgodovina, imamo nič koliko primerov v njej, ki kažejo, kako hitro in na dokaj eleganten, sploh ne prikrito prebrisan način, lahko obrnemo dejstva v prid določenemu interesu ali pa zgodovino prikažemo, kot je nam »povšeči«. Umažemo ime nekoga, ki si je prizadeval prav za nasprotno od očitanega mu. Zgodovino pač pišejo zmagovalci.
Še več, tudi sedanjost pišejo najglasnejši, morda lahko rečem – čeprav sem tudi sama neznaten del tega - medijsko najmočnejši, tisti, ki svojo vest (občasno, ko jim to ustreza) preslišijo, ki jim je objektivnost in poštenost, ta nekdaj tako čislana slovenska prepoznavna lastnost narodnega značaja, v določenih kontekstih nepomembna, tisti, ki na vrh svojega zanimanja in delovanja postavljajo cilje, ki so (le)njim v korist.
Egocentrična drža pri-vzgojenega potrošništva zadnjih nekaj desetletij, kot produkt pozabljenih pogosto zasmehovanih tradicionalnih vrednot, je realnost. Je tu. Sobivamo skupaj, tisti, ki nam za potrošništvo in materialno okoriščanje ni, vsaj ne takšno, ki podjarmi ostale in nekaterim jemlje, da mi imamo. Znova se jasno kažeta dva pola, nekateri bi se odrekli delu svojega, da bi imeli vsi vsaj nekaj, drugi pa na okope, da bi obdržali vse, kar imajo in ne ravno zasluženo dobivajo. Kaj jim mar, če nekateri nimajo. Niti najosnovnejšega.
Ljubši mi je nasmeh sočloveka kot nova »kiklica«. Slednjo morda na meni še opazili ne bodo, sama si bom za trenutek v njej bolj všeč, nasmeh pa me notranje hrani, mi vliva zaupanje v humano, v to, da je dobro posamezniku le v objemu dobrega, ki si ga podelimo drug drugemu.
Ljudje vidimo, kar želimo videti. Mnenje si oblikujemo tako, da nam je lažje. Da lahko shajamo s seboj, žal je pogosto tudi to razlog.

Morda je pa dober recept tudi za boljše sobivanje v domovini in večje medsebojno zaupanje, dopustovanje v domačih soseskah?

Korona ne sme biti vzrok za vnovične »burkarije« in nesmiselne delitve. Sočutja ne hranimo z nasprotovanji, ker rešitev ne znamo dati, sočutje se rodi v potrpežljivosti, v zmožnosti stopiti v čevlje drugega, v pretesne in neudobne.
Poletje je. Mislimo s svojo glavo, preberimo v času dopustov še kaj drugega od tistega, kar smo redno brali do sedaj. Razširjajmo vedenje, ko že bomo ob morju, ki ponuja brezkončnost obzorja. Dovolimo si širši pogled. Saj, kako že pravijo, nič ni kot se zdi. Bo že nekaj na tem.
In, ozrimo se k sosedu, v sosednjo vas, na drugi konec naše majhne geografsko, a tako raznolike domovine. Prepričana sem, da bomo ob iskrenem zanimanju za sorojake in vso našo domovino, našli veliko skupnega, kar tli v globinah naših duš. Vsi bi bili radi zadovoljni in bi radi, da se nam piše dobra sedanjost in imamo lahko obetajoč pogled v prihodnost. Gotovo se to ne bo zgodilo ob iskanju nasprotij, ampak ob iskanju skupnega.
Želim vam lepo poletje. Doma, da se bolje spoznamo. Morda je pa to dober recept tudi za boljše sobivanje v domovini in večje medsebojno zaupanje.