Diakona Jakob Piletič in Janez Meglen ter novomašnik Blaž Franko | (foto: Rok Mihevc)
VIDEO in FOTO: Tudi novomeška škofija se veseli novomašnika
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc Marjana Debevec
Včeraj popoldne je bila slovesnost posvetitve tudi v novomeški stolnici. Škof Andrej Glavan je v duhovnika posvetil Blaža Franka iz župnije Šentjernej, v diakona pa Janez Meglena in Jakoba Piletiča.
Posvečevalec, novomeški škof Andrej Glavan, je v nagovoru primerjal čas Stare zaveze, ko je Bog pošiljal svoje preroke k ljudem, z današnjim časom, ko doživljamo vdor materializma, potrošništva, brezbrižnosti in naveličanosti. Obenem pa je to po njegovih besedah svet, lakote po resnici, svet moralne zmešnjave, v zadnjem času pa tudi strahu zaradi vdora pandemije. »Tudi danes odmeva glas vsemogočnega: Koga naj pošljem? Kdo bo šel, da bi oznanil resnico in oznanilo o rešitvi? Pa tudi oznanilo o duhovni streznitvi. Dragi ordinandi, vi ste odgovorili: Tukaj sem, pošlji mene«, je dejal škof Glavan.
Odločitev za duhovniško pot ne pomeni, da se odtujijo sebi in svetu, ali da so razočarani nad njim, ali da so zbežali pred odgovornostjo za družino. »To odločitev in podaritev moremo razumeti le v luči vere. Bog ga daje nekaterim, da moremo nevezani, osvobojeni vseh družinskih vezi služiti drugim v Cerkvi. Današnji svet, celo mnogi starši, tega ne morejo razumeti. A svet potrebuje take ljudi«, je prepričan škof.
Duhovnik naj oznanja Božjo besedo, toda najprej naj živi to, kar uči, je poudaril škof Glavan. »Prva ljubezen naj ti bo evharistija, maša, s katero je duhovništvo nerazdružno povezano. Za duhovnika je maša ne le obveznost in služba, ampak temelj njegovega obstoja.« Druga duhovnikova ljubezen pa je po škofovih besedah Jezusovo in še posebej Marijino srce. V njeni navzočnosti se namreč učijo bistva krščanstva, ki je ljubezen.
Dodajmo še to, da bodo novomašniki nove maše darovali večinoma to in prihodnjo nedeljo.
FOTOGALERIJA
Tri stopnje zakramenta sv. reda v Katoliški cerkvi
1. Diakonat
Je prva stopnja svetega reda. Običajno diakonsko posvečenje prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) kot samostojno službo, ki jo lahko prejmejo samski ali že poročeni možje, ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni lahko berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb.
2. Prezbiterat (duhovništvo)
Duhovniško posvečenje diakoni prejmejo po polaganju rok škofa, ki jih postavlja v polno službo Cerkvi. Mašniki v občestvu s škofom in Cerkvijo v zakramentu sv. reda obhajajo evharistijo in podeljujejo druge zakramente (krst, obhajilo, spoved in bolniško maziljenje) ali kot zastopniki Cerkve prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona. V izrednih primerih z dovoljenjem škofa lahko podelijo tudi zakrament sv. birme.
3. Episkopat (škofovstvo)
Škofje s škofovskim posvečenjem po rokah škofa posvečevalca in drugih navzočih škofov prejmejo polnost duhovniškega posvečenja. Škofom je pridržano podeljevanje dveh zakramentov, ki jih duhovniki ne podeljujejo – to sta sv. birma in sv. mašniško posvečenje (sv. red). Zanje so značilne tri službe: učiteljska, posvečevalna in vodstvena. Učiteljska služba je povezana predvsem z oznanjevanjem evangelija, posvečevalna z delitvijo zakramentov, vodstvena pa z vodenjem krajevnih Cerkva (škofij) in njim zaupanega občestva.
