Srečanje s starejšimi | (foto: Vatican Media)
Mediji, zbudite se. Potrebujemo ljudi, ki pomagajo - javni apel Maje Kepec
Alen Salihović
V času, ko se slovenski socialni in zdravstveni sistem sooča z resnimi kadrovskimi stiskami, iz Centra za socialno delo Ljubljana prihaja iskren in pretresljiv javni apel strokovne delavke Maje Kepec. V njem opozarja na sistemsko izčrpavanje pomagajočih poklicev, na podhranjenost dolgotrajne oskrbe ter – predvsem – na vlogo medijev, ki bi lahko naredili veliko več za ohranjanje in krepitev humane družbe.
Najbolj pereč primer je po njenem dolgotrajna oskrba. Uvedba oskrbe na domu je prinesla ogromen porast povpraševanja, mreža izvajalcev pa je prešibka, da bi lahko ljudem zagotovila storitev, do katere so po zakonu upravičeni. »Premalo nas je,« pravi. A po njenem razlog ni v tem, da bi ljudem manjkala empatija ali notranji kompas, ki jih usmerja v humano delo. Problem je drugje: pomagajoči poklici so danes težji, slabše plačani in bolj stresni od številnih drugih možnosti, ki ponujajo manj odgovornosti in več finančne varnosti. Tako številni socialni delavci, medicinske sestre in drugi strokovnjaki pristanejo v službah potrošništva, kjer je – kot piše – manj skrbi, več zaslužka, a tudi manj smisla. Družba, ki tako deluje, po njenem izgublja globljo usmeritev, namen in človeško toplino.
V tem kontekstu Kepec posebej izpostavi vlogo medijev
»Ne vem, kako naj vam to razložim, ampak imate veliko večje poslanstvo, kot mislite,« nagovarja novinarje in urednike. Meni, da rumeni tisk in politično pristransko poročanje ne služita ljudem in ne ustvarjata prostora za razvoj družbe. Po njenem potrebujemo medije, ki bodo v ljudi klicali tisto najboljše – dobroto, prijaznost, sočutje, pripravljenost pomagati, voljo do smisla. Še posebej pa medije, ki bi pomagajoče poklice predstavili tako, kot jih občutijo mnogi, ki so v njih kljub težavam ohranili navdušenje.
Zato predlaga zelo konkretno pot: v oddaje in intervjuje naj povabijo tiste strokovne delavce, ki v svojem delu še vedno prepoznavajo poslanstvo, ga živijo in znajo o njem pripovedovati tako, da navdušujejo. Ti glasovi obstajajo – v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, domovih za starejše, centrih za socialno delo. Vodstva teh institucij dobro vedo, kdo so zaposleni, ki vztrajajo zaradi smisla, ne zaradi udobja, in lahko medijem povedo, koga povabiti pred mikrofon. A tak pristop mora biti stalen in sistematičen, ne enkraten dogodek pred prazniki. Če želimo, da se več ljudi odloči za pomagajoče poklice, moramo – pravi Kepec – vsak dan znova govoriti o tem, zakaj so ti poklici vredni izbire.
Ob tem opozarja, da antipropaganda – poudarjanje preobremenjenosti, pomanjkanja kadra in stisk – ljudi ne bo pritegnila
Nasprotno, odvrača jih. Zato predlaga drugačno vprašanje: ne »Kako težko je vaše delo?«, temveč »Kaj vas pri vašem delu drži pokonci? Zakaj vztrajate?« V teh odgovorih se skriva smisel, ki lahko nagovori tudi druge, da razmislijo o tej poti.
Kepec poudarja, da dolgotrajna oskrba ni izključno odgovornost CSD-jev ali politike, ki zakon sprejema. To je skupna odgovornost družbe. Sistem bo deloval le, če se bodo ljudje odločali za te poklice – ne le zaradi plače, temveč zaradi notranjega kompasa. Pri tem pa imajo mediji, kot pravi, nesporno moč: če so sposobni oblikovati javno mnenje pri zahtevnih etičnih vprašanjih, bi lahko svoj vpliv uporabili tudi za nekaj lepega, vrednega in družbeno nujnega – za spodbujanje solidarnosti in poklicev, ki prinašajo več blagostanja, sreče in miru med ljudmi.
