Cestnik: »S preizkušnjo koronavirusa je prišel milostni trenutek ...

Spoznanje več | 25.05.2020, 21:27 Mirjam Judež

V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili mag. p. Branka Cestnika, duhovnika, blogerja, urednika, pisatelja … Njegov roman Sonce Petovione, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi in govori o prihodu krščanstva na Ptuj, je bil nominiran za nagrado kresnik. Še več – znašel se je med finalisti, med prvimi petimi, kar je lepa pohvala. Žirija je namreč prebrala kar 130 romanov. Cestnik je v oddaji napovedal že svoj drugi roman, ki bo govoril o Viktorinu Ptujskem. Čas koronavirusa je bil »ugoden« za pisatelja, tako je zgodba že na tričetrt končana.

V oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj, je Cestnik ovrgel namigovanja, da naj bi Cerkev narekovala vladi, kako naj ukrepa v zvezi z rahljanjem ukrepov. Poudaril je, da smo zamudili priložnost za dialog, priložnost, ki gre čez politične meje. In da »politkolesarji« in njihovi somišljeniki ne razmišljajo razumsko, ampak čustveno. »Treba je pogledati, koliko časa je kdo vladal. Kot da bi bila trenutna vlada na oblasti 30 let. Po časovnici je razmerje 1:4. Na štiri leta leve vlade je eno leto desno sredinske vlade. Tako je treba pogledati odgovornost za nazaj in biti pravičen v sodbah. Ljudje ne razmišljajo razumsko, ampak čustveno, »sprotno«, tisto, kar ti je všeč, kar ti paše.« Cestnik se ni pozabil »pokloniti« tudi številnim dobrim ljudem, ki so v času pandemije iz nepreračunljivih namenov čudovito opravili svojo nalogo. Zanimiv pogovor, ki mu je vredno prisluhniti!

»Bilo bi komično, če ne celo malce tragično, da bi Cerkev vplivala na vlado glede sproščanja ukrepov.«

»Levica ne ve, kaj je liturgija, obredi, kakšne pristope je Cerkev ubrala v času epidemije do lastnih najsvetejših obredov. Pristopi niso bili odvisni od vlade, ampak od Cerkve. Še preden se je vlada zamenjala in dala stroge odredbe, smo v Cerkvi opustili pozdrav miru, blagoslovljeno vodo. Nismo čakali na vlado. To delaš iz lastne odgovornosti. Ko so se ukrepi rahljali, smo 28. aprila okrog 11.30 napovedali, da se bo šlo v cerkev od 4. maja, da bomo sedeli dva metra narazen, imeli maske, si razkužili si roke in po vsakem obredu razkužili prostor. Ta novica je planila po družabnih omrežjih, proti večeru pa je tudi vlada začela počasi najavljati, da se bodo 4. maja sprostile tudi terase lokalov.

Sledil sem španskemu svetu. Tam so cele bolnice dobivale maske, ki so bile lažne, sploh niso ščitile pred virusom, pa je v njih delovalo celo bolniško osebje. V Galiciji so cel magazin mask ukradli. Z maskami je bil cel kaos, vse vlade so imele težave z njimi, tudi naša. Na podlagi mask ni treba obesiti cele teorije o »hudobnem zmaju«, ki bo požrl slovensko demokracijo. To je pretiravanje.

Mnogi so to razumeli, da Cerkev narekuje vladi tempo glede tako resnega vprašanja, kot je epidemija. Cerkev je že tipala, kakšni so nameni vlade, ampak tudi španska vlada je 4. maja sproščala stvari, odpirala terase lokalov. Cerkev sprejema odgovornost za lastne dejavnosti, ki niso bile direktno vezane na vladne uredbe. Nekaj časa je bil to cel »halo«, portal »Necenzurirano« je naredil celo analizo od minute do minute, kako je Cerkev vplivala na vlado, ampak zadaj ni nobene teorije zarote.«

»To niso protesti, ki so nastali iz eksistencialne stiske, strahu za demokracijo ali prehudih napak pri uravnavanju epidemije. To so politični protesti.«

»Smo demokracija, protestov ne moremo prepovedati, ne moremo jih spregledati, to vse je legitimno. Retorika »politkolesarjev« je: »vseljudska vstaja, za čisto naravo, za socialno pravičnost ... « Tako visokoleteče besede se uporabljajo za legitimacijo protestov, kot da gre za apokaliptično bitko proti antikristu, satanu, zveri in to je nadaljevanje 20-letne demonizacije Janeza Janše. To so protesti, ki so jih napovedali ne glede na epidemijo, ko sta Pivčeva in Počivavšek stopila v koalicijo z Janšo. To niso protesti, ki so nastali iz eksistencialne stiske, strahu za demokracijo ali prehudih napak pri uravnavanju epidemije. To so politični protesti. Niso se razširili zunaj mest. Tisti petek sem se precej vozil po podeželskih cestah, ogromno ljudi je kosilo travo, baliralo, delalo. Imamo ljudstvo, ki petkove popoldneve preživlja v hlevu, kosi travo in imamo ljudstvo, ki v petek kolesari – ni pa to ljudstvo, ki kolesari, vse ljudstvo.«

»Mostovi dialoga so se kar sami od sebe položili. Smo to izkoristili v slovenskem prostoru? Ne.«

»V prvih dveh tednih karantene sem zelo sledil situaciji v Bergamu, Milanu in Madridu, saj sem z Italijo in Španijo tesno povezan. Bil sem v stiku s prijatelji v Italiji in ko so doživljali tesnobo karantene, mrličev, ki jih v krstah zlagajo v cerkve, so ti obenem razmišljali, kaj je šlo narobe nasploh, kaj je narobe z nami. Prijateljica iz Milana je najprej rekla, kako dober zrak zdaj dihajo. Koronavirus je sprožil, da je človek videl možno alternativo v ekologiji. Rekla je: »Preveč divjamo! Koliko nepotrebnih kilometrov naredimo z avtom!« Vidiš, da je možna alternativa v osebnem preživljanju prostega časa ali nasploh časa. Koronavirus nas je v tem precej zmedel, naredil negotove v standardnih prepričanjih, kako doživljamo naravo, same sebe, gospodarsko rast, kako preživljamo čas in pokazala se je velika priložnost, da človek premisli o svojem početju. Priložnost, ki gre čez politične meje. Priložnost za dialog. Odprle so se ekološke teme, ki so blizu papežu Frančišku, vsem katoličanom in hkrati tudi socialno ekološko usmerjenim skupinam. Mostovi dialoga so se kar sami od sebe položili. Smo to izkoristili v slovenskem prostoru? Ne. Na koncu je šla »čez« politična strast: strah enih in drugih, da bo koronavirusna kriza drugega povzdignila, mu prinesla politične točke, tebi pa jih odvzela.

S preizkušnjo koronavirusa je prišel milostni trenutek, da se malo pogovorimo, streznimo, poskusimo zakorakati naprej, v slovenskem prostoru pa ga nismo izkoristili.

Stvar se je spolitizirala, iskalo se je vsako najmanjšo napako, marsikdo je kot vojni dobičkar lahko obogatel, ampak to je bilo po celi Evropi, ne le pri nas. Sledil sem španskemu svetu. Tam so cele bolnice dobivale maske, ki so bile lažne, sploh niso ščitile pred virusom, pa je v njih delovalo celo bolniško osebje. V Galiciji so cel magazin mask ukradli verjetno lopovi s Portugalske. Z maskami je bil cel kaos, vse vlade so imele težave z njimi, tudi naša. Na podlagi mask ni treba obesiti cele teorije o »hudobnem zmaju«, ki bo požrl slovensko demokracijo. To je pretiravanje. Politična strast je šla čez, žal mi je, da se je možnost za dialog, ki se je odprla, tudi v Sloveniji zaprla. Šli smo spet na leve in desne. Protestniki so se najprej držali slovenskih zastav, zdaj je vedno več rdečih zvezd. S preizkušnjo koronavirusa je prišel »kairos« - milostni trenutek, ki ga dá Gospod človeštvu, da se malo pogovori, strezni, si malo odpusti za kake stvari, poskusi zakorakati naprej, v slovenskem prostoru pa ga nismo izkoristili.«

»Koronavirus je spisal tudi povest o dobrih, preprostih ljudeh.«

»Številni dobri, preprosti ljudje so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo dolžnost, pa te zgodbe premalo izpostavimo. Veliko sem spremljal španski dnevnik v času korone iz zanimanja in sočutja do moje tretje domovine. Prvi del dnevnika so bile strašne stvari: trupla, napake pri tem, onem, kraja mask, ... Drugi del dnevnika pa je bila vedno povest o dobrih ljudeh, ko je šla kamera v eno bolnico, kako si sestre iz vreč za smeti delajo zaščitno opremo, kako si iz mask za potapljanje delajo zaščito. Iz doma za ostarele je kukal ven fant, star manj kot 30 let in izjavil: »Če rešimo enega 95-letnika, smo zmagali.« Kažejo kmete, ki razkužujejo ulice, smetarje, ki gredo ponoči na ulice in čistijo Madrid. Tudi v Sloveniji je (bilo) podobno. V moji župniji je bila faranka po več ur v skafandru vsak dan. Mlada, še nima družine, veliko je tvegala in bila poslana tudi v Šmarje pri Jelšah. Lahko kdo misli, da je to preračunljivo, da je to delala z namenom, da postane junakinja. Teh zgodb se v Sloveniji ni povedalo do konca. Povest o dobrih ljudeh smo preveč »potlačili dol«.«