Pokrižati se − narediti znamenje križa

Duhovnost | 06.05.2020, 10:17 Marjan Bunič

Rubrika Ostanimo povezano občestvo se je s tem tednom, ko so se vsaj v omejenem obsegu za bogoslužja spet odprle naše cerkve, poslavlja. Veseli smo odziva naših duhovnikov in vas poslušalcev in bralcev. Danes pa še razmišljanje p. dr. Ivana Platovnjaka o znamnenju križa.

Ne vem, kolikokrat sem doslej naredil znamenje križa. Vem le to, da začnem dan z njim in ga tudi končam. Zakaj se tolikokrat pokrižamo? Je to zgolj zaradi tega, ker smo kristjani navajeni, da tako začnemo vsako molitev, pa tudi vsako pot, delo, srečanje ...? Prav zato smo lahko v nevarnosti, da se niti ne zavedamo, kaj naredimo oz. kakšen je njegov temeljni namen. Če naredimo križ v zbranosti, v zavedanju, da s tem izpovedujemo vero v navzočnost troedinega Boga v nas in med nami, mu z njim dopustimo, da sme biti dejavno navzoč v našem življenju, v naši zavesti, čutenju, mislih, besedah in dejanju.
Dragi poslušalci Radia Ognjišče, vabim vas, da bi si zdajle vzeli čas in bi skupaj naredili to znamenje. Morda se sliši čudno, toda sam si občasno vzamem kar pol ure, da se počasi pokrižam in na ta način vstopim v globok oseben odnos z Bogom.
Ustavimo se torej zdaj za tri minute, da bi skupaj naredili znamenje križa. Najprej prosimo Svetega Duha, naj nas on vodi in nam podari dar ganjenosti nad Bogom Očetom, ki nas je ustvaril in izvolil za svoje sinove in hčere, za svoje prijatelje, za svoje bivališče na tem svetu in svoje priče.
Najprej lahko zapremo oči. Počasi dvigujmo desno roko proti čelu. Med tem na glas ali v mislih izgovarjamo: »V imenu Očeta.« Ko se dotaknemo čela, ostanimo nekaj časa v tej drži. Po doživljanju dotika s čelom nam želi Bog Oče razodeti, kako on sam polaga na nas svojo roko, kot to pove psalmist v 139. psalmu. On se nas veseli kot svojega Sina Jezusa Kristusa. On želi biti naša »glava«, naša »pamet«, najpomembnejši v našem življenju. Dopustimo mu.
Od čela vodi navpična – vertikalna linija navzdol – do našega središča – na koncu prsnice, kamor pokažemo, kadar rečemo »jaz«. Tam je naše duhovno srce. Poskusimo sedaj začutiti to linijo v notranjosti svojega telesa. Počasi, izgovarjajoč »in Sina«, pomikamo roko od zgoraj navzdol, prek čutov vida, sluha, vonja, okusa do svojega središča ter tam obstanimo.
Ta linija kaže na sestop Sina od Očeta med nas ljudi, na učlovečenje. Oče je poslal Sina, da je prebival sredi med nami. On želi biti zdaj naše središče in zopet vzeti nase vse naše stiske, ujetosti v grehe, predsodke, slabe navade ter deliti z nami svoje veselje zmage nad grehom, zlom in smrtjo.
Zdaj še počasi dvignemo roko na levo ramo, potem pa jo, izgovarjajoč »in Svetega Duha«, pomaknemo prek širine prsi na desno ramo. V tem narejenem gibu se zadržimo, dokler moremo, potem pa spustimo roko.
Širina naših ramen pomeni prostranost sveta, kjer deluje Sveti Duh. On je tisti, ki vse povezuje in zedinja. Povezuje in zedinja tudi mene samega s samim seboj, z drugimi ter z Očetom in Sinom. Svoje telo smo tako zaznamovali s širino darujoče se Božje ljubezni in bili z njo obdarovani, da bi jo lahko sedaj živeli. Svojo vero v to, kar se je zgodilo, potrdimo z besedo »amen«. S tem pa tudi zavestno sprejmemo svoje poslanstvo ljubiti druge, kot smo mi ljubljeni od troedinega Boga.
Počasi odpremo oči in dopustimo, da v nas odmeva to, kar se je zgodilo.
Želim vam, da bi si večkrat vzeli čas za znamenje križa in okušali resnično navzočnost Boga v svojem življenju.

---

Vaja: »Vtisniti križ v svoje telo« se nahaja na Blogu: https://duhovnoizpopolnjevanje.home.blog/2020/04/07/vtisniti-kriz-v-svoje-telo/
Vaja je objavljena v knjigi: Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje, str. 56.
Povezava na avdio arhiv rubrike Ostanimo povezano občestvo!