Maksimiljan File: Kaj nam pomaga, če se gospodarsko opomoremo, če nimamo pravega duha?

Cerkev na Slovenskem | 28.04.2020, 08:53 Uredništvo Radia Ognjišče

V rubriki "Ostanimo povezano občestvo" nas pozdravlja stiški opat p. Maksimiljan File.

Dragi bratje in sestre!

Najprej en lep pozdrav iz stiškega samostana od stiških menihov. Živimo v času, ko je naše življenje zelo podobno. Mi smo se odločili, da svoje življenje posvetimo Bogu v samoti naših samostanov, v klavzuri, kjer se posvečamo molitvi, delu, bratski skupnosti in kjer večino svojega življenja preživimo odmaknjeni od sveta in v tihoti. Tako je tudi mnoge izmed vas sodobna bolezen, ki se je razširila po svetu, prisilila, da preživljate svoj čas v svojih domovih, morda v njihovi neposredni okolici, na svojih vrtovih, obdani zgolj s svojimi najožjimi sorodniki. Ta čas lahko zelo koristno porabimo tudi za svojo duhovno poglobitev, zato da osmislimo različne dimenzije našega življenja in našega bivanja. Eden od naših ustanoviteljev, sveti Bernard, nam je zgled človeka, ki je bil vpet v ta svet, ni pa se navzel navad tega sveta. Papež Pij XII. je o njem zapisal: »V viharjih in spreminjajočih se časih, v katerih je živel, je zmagovala njegova svetost, modrost in preudarni nasveti. Sveti Bernard je bil mistik, ni bil pa samotar. Z močno voljo in jasnim ciljem se je spoprijel s problemi tega sveta, nikoli pa ni dovolil, da bi se ga le-ti dotaknili. V Bernardu je bila popolnoma usklajena razsežnost štirih prvin človekovega življenja, to je njegovega duha, njegove duše, telesa in družbe. Samostani niso samo bivalni prostori menihov, ampak imajo tudi polno simbolike. Mnogi simboli so vidni in so del samostanske dekoracije. Ima pa tudi še tako uporabna stvar, kot je na primer križni hodnik, svojo simboliko. Med mnogimi knjigami, ki opisujejo Stično, tako zgodovinsko kot tudi umetnostno, je tudi knjiga z naslovom »Križni hodnik pripoveduje«.

Zaustavimo se torej ob križnem hodniku. Tisti, ki ste že obiskali Stično ali kak drug starodaven samostan, ste si gotovo ogledali tudi križni hodnik. Križni hodnik v Stični je nek skrit biser romanske arhitekture še iz 12. stoletja. Glavni namen križnega hodnika je to, da je vezni del samostana, ki s svojimi štirimi kraki povezuje vse najpomembnejše samostanske dele: samostansko molilnico oziroma cerkev, kapiteljsko dvorano, obednico in bivalne ter delovne prostore. To dobro poznamo. Ampak s svojo simboliko nam ti štirje kraki ponazarjajo štiri razsežnosti tako menihovega kot tudi življenja vsakega človeka. Te razsežnosti so: materialni svet, duševni svet, duhovno področje in socialno okolje. Za severni krak, kjer je cerkev in kjer menihi opravljamo molitve in darujemo sveto mašo, bi lahko rekli, da predstavlja naš duhovni svet. Vzhodni trakt, kjer je kapiteljska dvorana, to je neke vrste zbornica, tam prebiramo pravilo svetega Benedikta, opravljamo duhovno branje in prisluhnemo naukom in poučevanju opata, bi lahko rekli, da ponazarja našo intelektualno razsežnost, torej našo duševnost. Zahodni trakt, kjer so naši bivalni prostori, kuhinja in različne delavnice, predstavlja naše materialno in gospodarsko okolje. Južni trakt z obednico in govorilnico pa predstavlja socialno razsežnost, torej družbeni vidik našega življenja. Vsi hodniki v križnem hodniku tvorijo enakokraki kvadrat. Čim bi kdo skušal zgraditi križni hodnik brez enega kraka, bi to ne bil več križni hodnik. In če bi bil en krak krajši ali daljši od drugih, bi to ne bil več križni hodnik. Vsi križni hodniki, kakršne imamo v naših samostanih, so sestavljeni iz štirih popolnoma enakih hodnikov. Prav tako pa je tudi s štirimi razsežnostmi našega življenja, ki sem jih omenil. Kaj pomaga, če zgradimo visok duhovni nivo, če govorimo celo angelske jezike, naš socialni čut, naš občutek za bližnjega, za sočutje, odpuščanje pa je šibak. Kot pravi apostol, smo brneč bron in nič več. Kaj nam pomaga, če se gospodarsko opomoremo, če nimamo pravega duha. Naše duše bo terjal Gospod. Kar smo nabrali, čigavo bo? In tudi samo od znanja in od duha ne moremo preživeti. Treba je tudi jesti, treba je tudi spati, saj sam apostol Pavel naroča: Kdor noče delati, naj tudi ne je. Meniško, samostansko in pa življenje vsakega človeka, zlasti kristjana, naj bi bilo oziroma mora biti življenje v popolni skladnosti vseh štirih omenjenih dimenzij. Včasih v kakšni družbi slišimo šalo o stvareh, ki naj bi jih tudi Bog ne zmogel. Verjetno je uskladitev teh štirih dimenzij pri meni in pri tebi ena od stvari, ki jih vsaj z malo mojega prizadevanja in dobre volje Bog sam ne zmore. In kakor so te razsežnosti urejene v mojem življenju, tako se kaže to tudi navzven. Na moje življenje, na moj odnos do bližnjega, na moj odnos do skupnosti. In kolikor so te stvari v meni urejene, toliko bolj je potem usklajena tudi skupnost in toliko bolj je potem pristno tudi naše pričevanje.