Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Tomaž Kete (foto: Osebni arhiv)
Tomaž Kete | (foto: Osebni arhiv)

Tomaž Kete: Še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse!

Duhovnost | 03.05.2020, 09:12 Marjan Bunič

»Epidemija nam je spodmaknila navidez trdna tla pod nogami in nas vse brez prizanašanja vrgla v »poglobljen post«: v soočenje z življenjem, njegovo krhkostjo in vprašanji: od kje prihaja resnično življenje, kakšen smisel ima, če se vse konča?« je v rubriki Ostanimo povezano občestvo razmišljal duhovnik Tomaž Kete.

Doživeli smo soočenje s smrtjo in lažmi naše kulture. Epidemija je kot vihar, kot nas je nagovoril papež Frančišek 27.3., razkrinkala vse maske, zavijanje v celofan in pudre s katerimi smo pokrili bolezen zahodne kulture: sebičnost. In morda smo v tem času na nov način izkusili, da resnično ŽIVI Gospod, ki »nas in ta naš svet ljubi BOLJ KOT MI«...

Doživeli smo veliko noč, ki ni bila toliko v liturgiji (čeprav še nikoli ni bilo toliko prenosov, vsebin po medijih – kar je super), ampak v izkušnji, v življenju. Velika noč ni v tem, da smo vsi zdravi, da je vse po starem. Kristus gre skozi smrt, reši nas v smrti, v bolečini, v kateri nam razodene Očetovo in svojo ljubezen!

Velika noč je v tem, da v nas od krsta dalje deluje isti Sveti Duh, ki je Kristusa obudil od mrtvih in nas dela žive. O tem spregovori tudi današnja Božja beseda: v Apostolskih delih beremo, kako Peter ozdravi Eneja, ki je osem let ležal na postelji, kako obudi deklico Tabito. V obeh primerih slišimo Petrovo besedo »Vstani!«, ki je glagol velike noči, vstajenja: torej za Boga ni nemogočih situacij!

Velika noč je srečanje z bolečino, ki pa jo objame ljubezen: zato spreminja tudi nas in vsako našo bolečino, strah, napor, ... Na telesu Vstalega so rane, kdor je šel s Kristusom skozi veliko noč ve, da imamo Očeta, ki svojega Sina, svojih otrok ne bo pustil v smrti.

Nismo mogli prejemati svetega obhajila - Telesa in Krvi.
Ta teden v evangelijih (Jn 6) poslušamo, da brez Kristusovega Telesa in Krvi nimamo življenja v sebi. Imamo priložnost, da ponovno odkrijemo, da smo tudi mi del Kristusovega telesa, da nam je evharistija dana za to, da bi mi v moči Svetega Duha živeli kot »telo Vstalega Kristusa«! (Rimski misal, evharistična molitev za spravo, str. 746). In za mnoge učence je bila ta Jezusova beseda »trda« in niso več hodili z njim. Ta post od evharistije, nam je pokazal, koliko nam res pomeni. Hkrati je klic, da poglobimo razumevanje, kako lahko vse naše življenje postane evharistija, postane bogoslužje!

Nismo mogli v družbo, v cerkveno skupnost: Ponovno odkrili družino, dom, odnose: kako so dragoceni in niso samoumevni.
Ni samoumevno, da imaš moža, ženo, otroke, starše, ... Odkrili smo na nov način odnose, ki so tudi krhki in boleči. Prav v tej družini je vedno navzoč Vstali Kristus, ki vstopa tudi skozi naša zaprta vrata. On vedno najde način, da vstopi! Prejel sem res lepe, simpatične utrinka iz življenja družin, kjer se je v tem posebnem času pokazala odprtost Duhu, ustvarjalnost, ... Če prav se zavedam, da je marsikakšnemu možu/očetu ali ženi/mami v tem času bilo težko. Posebej sem z bolečino sprejel novico, da je poraslo povpraševanje po odvetnikih za ločitve. Kako močen klic, da postavimo na prvo mesto odnose, ljudi, ki jih imamo radi, pred udobje, pred luksuz, pred stvari in dobiček!

Maševal sem sam, ob nedeljah skupaj s sobratom Nikotom: še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse: kako Kristus vzame v roke naše življenje, se zahvali zanj in posveti tudi vso našo razlomljenost, ... in nas dela za dar drugim. Izkusil sem še bolj, da da je v evharistijo vključen vsak trud, delo, trpljenje, vsa resnična in iskrena ljubezen,... vsak človek, da, celo vse stvarstvo!
Ko sem hodil maševat na podružnice - večkrat peš ali s kolesom - in se srečeval z ljudmi sem kar naenkrat imel čas, da jih vidim, slišim, začutim in nesem njihove obraze, žulje, solze in otroški smeh s sabo in jih pri evharistiji položim na oltar v kruhu in vinu ... Doživel sem res milostna srečanja z osebami, ki v običajnosti živijo svojo človeškost, pa morda sploh ne hodijo v cerkev, v njih sem doživel srečanje z Vstalim, ki ga vedno znova tako kot učenci težko prepoznamo. Okušam vrednost naših odnosov, vrednost vsakega človeka, ...

Očistil in prekopal sem del vrta. Ko sem pulil robido, ki se je razrasla, sem razmišljal, kako želi Gospod očistiti naša srca za novo setev, da bi postali dobra zemlja, ki bo rodila sadove.
Pekel sem kruh: ko sem ga mesil, dajal v peč, je to postala molitev: Da bi mi, Cerkev, postali okusen in dišeč Kruh za ta svet – v katerega smo dolžni prinesti okus Vstajenja, okus Gospodove ljubezni do vsakega!

Sedaj, ko se ukrepi sproščajo, pričakujemo navodila, kako naprej: V družbi in Cerkvi: pričakujemo natančna navodila. In res jih potrebujemo. A močno upam, in želim, kličem tudi tiste, ki poslušate, da si postavimo vprašanje: h čemu nas Gospod po tej izkušnji kliče! Vstali nas kot učence vabi, da vržemo mrežo »na drugo stran«, da ne gremo več v staro, ampak sledimo potem Vstalega Kristusa. Sveti Duh najde vedno nove načine, da poišče človeka ... Naj v tem času, ko se pripravljamo na binkošti, prepiha našo Cerkev, naj prebudi novo življenje!

Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, ... In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

Duhovnost, Ostanimo povezano občestvo
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...