Janez Kobal | (foto: Osebni arhiv)
Janez Kobal: Najprej je na delu Bog
Ostanimo povezano občestvo Marjan Bunič
Ob današnjem godu sv. Jožefa delavca, nas je v rubriki Ostanimo povezano občestvo nagovoril Janez Kobal, župnik v Izoli. Posebej je izpostavil, da današnji praznik dela praznuje skupaj z vsemi nami. "Naredili smo tisto, kar smo v danih razmerah zmogli narediti. Vsi. Znanstveniki, trgovci, zdravstveniki ... politiki prejšnji in sedanji, evropski in svetovni. In duhovniki. Toliko smo znali in zmogli narediti, zato je danes praznik našega dela." Nagovor objavljamo v celoti.
Sv. Jožef delavec
Bog, delavec. Najprej je na delu Bog. Vsak delavec z delom ustvarja nekaj novega iz snovi, ki jo daje Bog. Delavec, na primer mizar mora odrezati slabe in nepomembne dele lesa, da lahko naredi nekaj novega.
Bog in vsak delavec zna tudi praznovati svoje delo in svojo ustvarjalnost. V praznovanje že vključuje hvaležnost za Božji dar – za navzočnost Njega, ki daje materiale za naše delo, ki daje brihtnost in sodelavce.
Kdo so sodelavci?
Najprej so sodelavci tisti, ki so pripravili material za to kar delamo. Kmet, ki orje in seje pripravlja surovino peku, ta trgovcu. Sodeluje še mlinar in energetik, prevoznik in ekonomist ...
In Bog, ki daje rast in priporočilo naj »gospodujemo« zemlji. Pomeni vsak od delavcev je gospod, ker po Božjem navodilu gospoduje »vsem živim bitjem«.
Sodelavci so tudi vsi iznajditelji v preteklosti, ki so izdelali orodja za lajšanje dela in naučili lažje in učinkoviteje delati. Od iznajditelja kamnitega noža, loka in kolesa do računalničarja, ki nam v korona času omogoča delo na daljavo in praznovanja na daljavo.
Drage poslušalke in poslušalci. Praznujemo praznik dela skupaj z armado sodelavcev, ki so nam omogočili, da korona čas preživljamo kot povezano občestvo. Ne znam si predstavljati, kako je potekala epidemija kuge pred tristo leti. S tistim znanjem, s takratnimi mediji, s takratnim zdravstvenim sistemom. Vendar se zahvaljujem Bogu za takratne delavce – bom dejal kar sodelavce, ki so s svojo izkušnjo, raziskavo in ustvarjalnostjo pripravili današnji čas.
Kdo bo rekel, kako da so bili neumni, da niso šli v izolacijo, in so se zbirali pri molitvah, procesijah ... Da so gradili cerkve v čast svetemu Roku in Mariji od zdravja. Kdo se bo čez sto let posmehoval nam, kako smo ustavili življenje in delo zaradi take malenkosti kot je Covid 19.
Danes na praznik dela praznujem skupaj z vami, sodelavci. Naredili smo tisto, kar smo v danih razmerah zmogli narediti. Vsi. Znanstveniki, trgovci, zdravstveniki ... politiki prejšnji in sedanji, evropski in svetovni. In duhovniki. Toliko smo znali in zmogli narediti, zato je danes praznik našega dela. Tudi biti doma, klicati koga po telefonu, moliti in sejati vedrino je trdo delo. Delo je vedno tudi težko. Zato je v naravi samega dela tudi počitek, praznik, dopust in počitnice.
Ko v teh »korona dneh« mašujem sam v prazni cerkvi, še bolj kot običajno razširim roke na začetku pri pozdravu: »Gospod z vami!« Je trajalo nekaj dni, da sem v sebi sprejel »novo normalnost« = sveto mašo brez ljudstva. Da sem si dopovedal da sveta maša ni nastop za ljudi pred mano v cerkvi ampak je povzetek vsakega dela človeških rok (in glave), ki se povezuje s sadovi zemlje in trte. Želim si, da bi mi ta izkušnja ostala tudi v »novem normalnem času«.
Namreč, da bi bil sposoben v vsako sveto mašo, v vsako praznovanje povleči vse delavce, znane in neznane, in hvaliti Stvarnika, ki daje snov in pamet, da lahko izdelamo nekaj lepega za blagor vseh ljudi.
Naj Bog na priprošnjo svetega Jožefa blagoslavlja vsako dobro delo človeških rok (in glave)!
