Tadej Linasi | (foto: Splet)
Tadej Linasi: Zvon sv. Roka nad šmarsko dolino nas vsak večer vabi k molitvi
Duhovnost Uredništvo Radia Ognjišče
V rubriki "Ostanimo povezano občestvo" nas pozdravlja župnik župnije Šmarje pri Jelšah Tadej Linasi.
Lep velikonočni pozdrav iz Šmarja pri Jelšah. Pa ne se prestrašit, čeprav se oglašam iz kraja, kjer po uradnih podatkih koronavirus najbolj razširjen. Malo za šalo, če si v prejšnjih mesecih žele imeti predost v vrsti si samo pozdravil Bongiorno, danes pa samo poveš da si iz Šmarja pri Jelšah, pa si takoj na vrsti.
Ko tkem te misli je jutranje sonce že obsijalo hribe, griče in vinograde naše doline, še posebej v teh velikonočnih jutrih žarki sonca osvetljuje romarska svetišča kozjansko-obsoteljskega sveta: Svete Gore, Olimje, Sladka Gora, Tinsko, sv. Rok nad Sotlo in kalvarija s sv. Rokom nad šmarsko dolino. Ni zaman dejal cesar Franc Jožef svojemu spremstvu, ko je potoval tod mimo in se mu je razgled odprl po šmarski dolini: »Poglejte to lepo rajsko. Malo je takih v mojem cesarstvu.
No, kakorkoli že: koronavirus, rajska dolina, velika noč. Da velika noč, tudi mi smo jo praznovali, tudi k nam je prišla. Če zavrtim čas za teden in še nekaj dni nazaj, se spomnim vprašanja, ki mi je bilo najpogosteje zastavljeno: »Gospod župnik, kako bo pa za veliko noč? Blagoslov zelenja – butar, veliki četrtek, veliki petek, velika sobota – blagoslov ognja – blagoslov velikonočnih jedil, velika noč – vstajenjska procesija, slovesna praznična bogoslužja? Kako bo?« Temu sledijo še: »Pa sv. Roka imamo, zavetnika zoper kužne bolezni, pa nas je vseeno koronavirus tako zadel.«
»Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marina Magdalena in druga Marija pogledat grob. Angel pa je nagovoril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj! Vstal je, kakor je rekel! Stopita sem in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: Vstal je od mrtvih.« (Mt 28, 1. 5-7). Tako smo brali v bogoslužju velike noči. Velika sobota, dan po velikem petku, težak mir in grobna tišina po Jeruzalemskih ulicah, Jezusovi učenci obupani, ker Jezusa ni več, v strahu za trdno zaklenjenimi vrati, čakajo kaj bo. Že mesec dni tudi mi živimo v podobnem ozračju kot Jezusovi učenci, strah in negotovost, obup in občutek nemoči, nekateri so izgubili svoje bližnje, stiska nas pri duši in nas hromi, žalost, čutenje jeze na soljudi, celo na Boga, krivda, obtoževanje, lahko bi bilo drugače, če bi ..., in čakamo kaj bo. To je človeško čutenje velikega petka in velike sobote, to čutenje izkušamo v teh dneh na lastni koži tako ali drugače. Vendar se človek ne ustavi tukaj, »po soboti, ko se je svital prvi dan, so šle žene gledat Jezusovo grob.« Po temni, dolgi in mučni noči se začne daniti, prihaja svetloba, ki posveti v vsak še tako temačen kot zemlje in človeškega življenja. Svetloba prežene temo. Na svetlobi se vse stvari vidijo drugače. Celo grob je videti drugačen, prazen, nič ni več v njem. Angel je v velikonočnem jutru rekel ženam: »Ni ga tukaj! Vstal je, kakor je rekel! Hitro pojdite in povejte: Vstal je od mrtvih« Zaradi velike noči ima vsak trenutek v našem življenju, svoj smisel in pomen. Nobeno človeško življenje ni odveč ali nevredno. Največ kar ima vsak je svoje življenje, hrepenenje po svoji sreči in sreči drugih. Koliko spodbud dajemo v teh dneh drug drugemu, koliko velikih in majhnih pozornosti je med nami, koliko solidarnosti in pripravljenosti za pomoč, koliko iskrenih molitev, prošenj in zahval se dviga proti nebu.
Že po dveh dneh ukrepov, zoper širjenje epidemije, je nam duhovnikom bilo jasno, da bodo ukrepi trajali dlje časa, da bodo »cerkve zaprte«. Pa smo se znašli, kakor se duhovniki pri svojem delu večkrat moramo. Na plano so prišle naše snemalne sposobnosti, darovi in talenti. Pred daritven oltarje smo postavili telefone, kamere, mikrofone, računalnike in še kaj, ter tako z bogoslužjem stopili v domove številnih ljudi. Res se je zaprla župnijska cerkev, naša tu v Šmarju pri Jelšah, pa na Sladki Gori in pri Sv. Petru na Kristan Vrhu, a odprla se je vaša domača Cerkev - družina. Vidim prizor: Blagoslov velikonočnih jedil. Košara z jedili lepo okrašena stoji na mizi, ob njej križ in sveča, ter blagoslovljena voda. Vsa družina zbrana okoli tega domačega oltarja, po tv sprejemniku ali preko računalnika, se prične obred blagoslova. Skupaj molimo, ko duhovnik blagoslavlja jedi, tudi oče vzame v roke blagoslovljeno vodo in pokropi košaro z jedili in vse prisotne. Kaj menite? To je domača Cerkev v družini.
V Apostolskih delih pri današnjem bogoslužju beremo: »Ko so poglavarji, starešine in pismouki videli Petrovo in Janezovo srčnost, so se čudili. Apostola Peter in Janez sta se zardi ozdravitve človeka znašla v škripcih pred judovskimi velikaši. A sta bila tako srčna, pogumna ne prestrašena, da so ju občudovali. Tudi mi lahko v teh časih in razmerah občudujemo srčnost številnih ljudi, ki nosijo v sebi moč in pogum, dobroto in prijaznost, mir in solidarnost, vero v Boga, upanje v jutri in ljubezen do vseh. To je velika noč.
Zvon sv. Roka nad šmarsko dolino nas vsak večer vabi k molitvi. Naj nas v večeru tega dne povabi, da bi bili srčni, kot sta bila apostola Peter in Janez.
