Drago Sukić | (foto: FB)
Drago Sukić: »Delavci v Pelikanu želimo biti ljubeča bližina, ki pomaga, da se rojeva novo upanje.«
Svetovalnica | 01.04.2020, 11:09 Mirjam Judež
4. dan radijskega misijona, ki smo ga naslovili: »Si upaš živeti?«, namenjamo pogovorom o upanju. Naš sogovornik v Svetovalnici je bil Drago Sukić iz Zavoda Pelikan, ki pomaga zasvojenim in njihovim svojcem. Pogovor je vodil Jože Bartolj, spremljali pa ste ga lahko tudi prek Facebooka. Drago tudi sicer spremlja letošnji radijski misijon, kjer dobi navdih in več upanja za življenje. O izbranih temah pravi, da se medsebojno lepo prepletajo, dopolnjujejo in dajejo neko celoto. Na misel mu prihajajo Pavlove besede iz Pisma Korinčanom: »Zdaj pa ostaja to troje: vera, upanje, ljubezen.« Kjer je ljubezen, je upanje. Če se ne čutimo ljubljene, je malo upanja.
Kako vi prepoznavate znamenja upanja v današnjem času in pri svojem delu?
Pot zasvojenosti spremlja stiska, obup, bolečina. Človek se je začel srečevati s težavami, ki jih ne bo zmogel, so pretežke in v tisti nemoči ali obupu se zateka k vedenjem, ki v tistem času dajejo neko upanje za kratek čas, na dolgi rok pa temu ni tako. Ta pot pelje v odvisnost, zraven pa so priključene pogosto še težave na področju duševnega zdravja: anksioznost, psihoza, kombinacija različnih težav. Posamezniku se v taki situaciji, stiski, bolečini ... zamegli pogled upanja in lajša težave na nepravi način. Izziv je spremljati, opazovati, biti del tega, kako se počasi rojeva novo upanje pri teh fantih in puncah, ki so v programih in tudi pri svojcih. Velik poudarek dajemo vključenosti svojcev, ker je tako: upanje imamo takrat, ko imamo občutek, da je nekdo ob nas, ko vemo, da nekdo verjame vame, opazi moj trud.
Kaj ljudi lahko zapelje v omamo?
Vsaka zgodba je drugačna. V delu z odvisniki in družinami opažamo, da je bilo več dejavnikov. Najprej dejavniki družine (napačni vzorci reševanja težav v družini, ki se prenašajo, ni se slišalo drug drugega v družini). Če je otrok živel ob starših, ki so imeli odvisniška vedenja, lahko tudi odvisnost od dela, je bil tisti starš veliko odsoten in v najstniških letih je otrok doživljal neko stisko, bolečino in čutil, tudi če povem, ne bo starš pokazal nobenega zanimanja zame. Čuti, da ni opažen, kot da ne obstaja. Drugi dejavniki so dejavniki posameznika (nekdo je bolje opremljen za spopadanje z izzivi kot drugi), tretji pa družbeni dejavniki, ki so zelo prisotni in imajo močan vpliv na pojav zasvojenosti. Danes je pri mladih zaznati pomanjkanje upanja. Veliko je takih, ki pri 15ih letih izkusijo skoraj vse, kar življenje ponuja: v spolnosti in drugje. Potem še poudarek na potrošništvu. Dejavniki družine, posameznika in družbe se prepletejo in posameznik pride do točke, ko izgubi kontrolo nad poseganjem po neki substanci, kontrolo do določenih vedenj. Ne gre samo za uživanje substanc, temveč tudi za vedenje.
Lahko orišete svetel primer dobre prakse, ko se je zasvojenost prepoznala, znotraj vašega zavoda Pelikan ozdravila in je lahko drugim tudi za zgled?
V naš program se vključujejo prostovoljno. Najpogosteje nas kontaktirajo svojci posameznikov, ki rabijo pomoč. Velikokrat je zaznati toliko strahu pri svojcih, ki so bili toliko časa nemočni, iskali rešitve na različne načine, morda so si dolgo zatiskali oči. Ni enostavno sprejeti, da ima otrok težave z zasvojenostjo. Ko starši pridejo na informativne razgovore, je že tam zaznati neko olajšanje, ko vidijo, da je neka pot, ki bo lahko pomenila rešitev za našega fanta, punco. Svojci so zelo pomemben dejavnik. Imamo skupine za svojce in pri svojcih zaznati veliko bolečine, stiske, krivde, nemoči.
Svojci prihajajo tudi, ko uporabnik zaključi program. To jim daje oporo, ker se vedno sprašujejo, kako bo po zaključku, ko otrok ne bo več na varnem v zavodu, strah jih je, da se ne bo vse vrnilo nazaj. Ko slišijo izkušnje drugih, jim to daje res močno upanje, da je možno premagati zasvojenost, ko pa imajo svojci to upanje, to zelo vpliva na njihovega otroka, ki se spopada težavami. Vse je prepleteno. Upanje se rodi in prenaša na drugo stran.
Kaj pa ta čas bolezni, zaprtosti, osame, tudi duhovne suše? Je to čas, ko bodo te zasvojenosti dobile zopet krila ali je to tudi znamenje upanja za tiste, ki so se doslej malo družili v družini, pa bo zdaj več priložnosti za to, da se pogovarjajo, delijo bolečine ...
Vsaka kriza, puščava, pomanjkanje nečesa in priložnost, da je več časa, ima svoje pluse in negativne plati. Že smo slišali iz medijev, da se zaznava več nasilja v družinah. Npr. mož, ki je bil odvisen od dela, je zdaj v hudi stiski, ko mora biti doma, za družino in je prisiljen, da prihaja v stik s tistimi vsebinami, ki jih je doslej odrival, tlačil, ... Kjer je bila povezanost in zdrav odnos, pa so to dragoceni trenutki. Kako naprej? Tisti, ki imamo neko upanje, bomo pred velikim izzivom, da bomo sejalci upanja. Bodo stiske, to zagotovo vemo. V prejšnji krizi so si mnogi vzeli življenje, ko je propadel posel, niso videli poti naprej, več bo brezposelnih, večja bo ekonomska stiska ... Vaše in podobne oddaje ustvarjajo vzdušje, da je to običajno, da smo ranljivi, krhki. Vidimo, kako hitro pride neka situacija, ki vse stvari obrne na glavo, čeprav se zdijo trdne, gotove in nam nekaj časa dajejo neko zaupanje. Pomembno je, da govorimo o tej krhkosti, jo sprejmemo in pletemo te vezi zaupanja. Vedno rečemo, kjer je zaupanje, je tudi upanje in ta solidarnost, povezanost vliva upanje nam, ki delamo na tem področju in ne vidimo noben primer kot izgubljen.
Ko izvemo za zasvojenost je to najprej šok za najbližje, potem pa še večji šok za okolico. Reakcija okolice je lahko spodbuda ali pa še večji mlinski kamen za vratom zasvojenca.
Velikokrat je zaznati, da družba zavrača nekoga, ki se sooča s težavami zasvojenosti. Še vedno nekako prevladuje moralistični pogled na zasvojenost: če ne bi bil dovolj šibak, se ne bi znašel tu ... Ko se fantje in dekleta vračajo v realno življenje, se spopadajo z dvomom, povedati ali ne. Spodbujamo, da najožjemu krogu povedo in so iskreni. Vedno znova se pokaže, da ko je posameznik sprejel in predelal zasvojenost, razrešil občutke krivde, potem ga tudi družba lažje sprejme in mu da neko potrditev v smislu: bil si na dnu, ampak si imel upanje, vztrajal, šel naprej, dajemo ti priznanje. Zakaj družba (nekdanje) zasvojence pogosto zavrača? Vsak ima nekoga, ki ima težave s tem, a tega si nočemo priznati. Prizadevamo si, da bi se v družbi bolje razumelo zasvojenost, ker imamo glede zasvojenosti veliko strokovnih spoznanj. Zasvojenost je pogosto odgovor na druge nerazrešene težave iz preteklosti. Delavci v Pelikanu želimo biti ljubeča bližina, ki pomaga, da se rojeva novo upanje.
Seveda. Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.
