Slavi Košir
Jakob Čuk
Alen Salihović
Gašper Mauko (foto: ARO)
Gašper Mauko | (foto: ARO)

Gašper Mauko: »Ostajamo povezani v molitvi« ni sarkastično mišljena »sladkost vseh svetnikov«

21.04.2020, 10:04

V rubriki "Ostajamo povezano občestvo" nas pozdravlja župnik župnije Homec Gašper Mauko.

V zadnjih tednih mimobežne pogovore, ki se odvijejo na »varni distanci« – v živo ali preko elektronskih naprav –, mnogokrat spremljata dve besedi: sam in osamljen. Največkrat sta mi namenjeni v istem stavku, v smislu: »Ali se počutite kaj osamljenega, ko ste tako sam...?« Res sem sam, a nikoli osamljen. Namreč, ravno preteklo obdobje »izolacije« daje intenzivneje čutiti, kako človek ni le skup mesa in krvi, ampak bogopodobna ustvarjenina občutljiva za duhovni svet. To se najbolj občuti pri sveti maši. Med obhajanjem evharistije sem v prostoru sicer sam, a duhovna prisotnost pridruženih bratov in sester v molitvi je neovrgljiva. Torej reči, da ostajamo povezani v molitvi, ni sarkastično mišljena »sladkost vseh svetnikov«, neko brezpredmetno pobožno mašilo za univerzalno tolažbo ob različnih tegobah, ki jih more človek srečati v življenju. Je resnična, realna in iskrena želja, da smo povezani v duhu in to povezanost tudi občutimo. V tem kontekstu je nujno, da smo sami duhovno živi in vedno v svežem odnosu s Kristusom, ki je vodilni povezovalni element med nami. Iz tega razloga vsakodnevno sveto mašo dopolnjujem z molitvijo rožnega venca pred Najsvetejšim zakramentom. Pred živim Jezusom, Božjo navzočnostjo, mi ta meditativna molitev Cerkve pomaga obuditi spomin in povezanost z drugimi. Posebej z brati in sestrami župnij Homec in Vranja Peč, ki sta mi zaupani v duhovno oskrbo. V molitvi vidim intimen prostor srečanja – kot smo omenili – ne le z Bogom, temveč tudi s sočlovekom in njegovo osebno situacijo. Tu se podelijo veselje in žalost, mir in prepir, zamera in odpuščanje, bolečine trpečih in kriki zmagovalcev... Molitev zajame celoto človeka in ga pretrese do dna kot vsak drug odnos.

Seveda pa globoko molitveno izkustvo ni samoumevnost. Gre za pot v družbi Jezusa, na kateri je preizkušena naša vztrajnost in se krepi duhovna kondicija. Primer take poti nam je lahko pot Marije Magdalene. Evangelist Janez nam danes opisuje dogodek ob Jezusovem praznem grobu. Človeku se kar malo povesi čeljust ob začudenju nad neumorno vero Marije, nad njeno zvestobo Jezusu. Neutolažljivo joka ob izgubi Prijatelja, ki ji je dobesedno dal novo življenje, ki jo je videl s pogledom rajskega vrta in ji vrnil njeno dostojanstvo. Ob njem je hodila pot vere, na kateri ji Kalvarija ni bila prihranjena, a vendar ni mogla prelomiti zvestobe do Njega, ki ji je bil vse. Kakor pravi evangelist, je sedaj stal poleg nje, vendar ga zaradi solz ni videla. »Jezus ji je rekel: ›Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?‹ Vidimo vstalega Kristusa, ki se smehlja, ljubeznivega in sprejemajočega. Ker je mislila, da je vrtnar, mu je rekla: Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla. Dovolj je bila ena sama Kristusova beseda, da so se razjasnile njene oči in njeno srce. Jezus ji je dejal: ›Marija!‹ Ta beseda ima edinstven zven glasu, ki ga Jezus daje vsakemu imenu – tudi našemu – in ki v sebi nosi neko poklicanost, zelo posebno prijateljstvo. [...] Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: ›Rabbuní‹(kar pomeni Učitelj). Njene solze, ki jih sedaj ne more več zadrževati in se razlivajo kakor narasla reka, so solze veselja in sreče. Sveti Janez nam je hotel zapustiti izvirno hebrejsko besedo, Rabbuní, s katero so ga tolikokrat poklicali. Ta beseda je domača, nedotakljiva. Jezus ni ›učitelj‹, eden izmed mnogih, temveč Učitelj, edini, ki je zmožen pokazati smisel življenja, edini, ki ima besede večnega življenja. [...] Velikokrat nas pokliče po imenu s svojim nezgrešljivim zvenom glasu. Zelo blizu je vsakemu od nas. Naj nam zunanje okoliščine, morda solze – kakor Marijine – zaradi bolečine, neuspeha, razočaranja, žalosti, brezupa ... ne preprečijo, da bi videli Jezusa, ki nas kliče. Znati moramo očistiti vse tisto, kar lahko zamegli naš pogled.«1

*1 Fernández-Carvajal, Francisco. (2012). Pogovori z Bogom: Razmišljanja za post, veliki teden in veliko noč. Ljubljana: Družina.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev na Slovenskem, Duhovnost, Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik) Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik)

Kdaj je v cerkvi še vedno potrebna maska?

Medtem ko se povsod v Sloveniji v javnem življenju sproščajo ukrepi, so tudi škofje izdali nova navodila za bogoslužja v cerkvah. Veljajo od danes. Na nekaj vprašanj nam je odgovoril tajnik SŠK, ...

prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv) prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv)

Naša gostja: prof. dr. Bojana Beović

Pred mikrofon naše osrednje sobotne popoldanske oddaje smo tokrat povabili gostjo, ki je postala v času epidemije tudi medijsko širše prepoznavna. Infektologinja prof. dr. Bojana Beović je ...

O avtorju