Po 40 dneh posta smo znova zapeli alelujo - tokrat ne v cerkvah, ampak po domovih

Slovenija | 12.04.2020, 17:05 Helena Križnik

Vesela aleluja! Obhajamo najpomembnejši krščanski praznik - veliko noč. Spominjamo se največjega čudeža in temelja naše vere - vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos ga doživljamo še posebej poglobljeno. Ker je praznovanje zaznamovano z zdravstveno krizo, smo dobili priložnost, da nekoliko drugače kot običajno vsak pri sebi razmislimo, kako nam Gospod sporoča, da ostaja z nami. Procesijam z Najsvetejšim smo se morali v Sloveniji tokrat odpovedati, da bi obvarovali drug drugega. A zvonovi naših cerkva so nas zjutraj povabili k skupnemu zajtrku, povezali smo se na daljavo. Nato smo prek sodobnih medijev lahko spremljali praznične svete maše.

Nadškof Zore: Letošnja velika noč ne bi smela biti nič manj doživeta

Letošnja velika noč je res drugačna, toda ne bi smela biti nič manj doživeta, je v svojem prazničnem nagovoru poudaril predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. »Velika noč je Jezus Kristus, ki vstopi v moje življenje,« je spomnil in dodal, da gre za praznik veselja nad življenjem. Letos nas po besedah nadškofa Zoreta nekoliko bega, saj se nismo mogli udeležiti svetega tridnevja v cerkvah, niti na velikonočni ponedeljek ne bomo mogli v Emavs. Kako to doživljamo, nas sprašuje nadškof Zore. »Lahko se osredotočimo samo na to, česar nimamo, kar nam manjka. A lahko tudi pogledamo, kaj imamo. S čim smo letos na poseben način obdarovani, obogateni.« Ob tem je spomnil na prvo veliko noč, na noč Jezusovega vstajenja. Za Marijo se je velika noč začela tisti trenutek, ko je skozi solze ob praznem grobu zaslišala Jezusov glas. Praznik Jezusovega vstajenja se torej začne takrat, ko ga srečamo. »Ko nas osebno nagovori in spoznamo njegov glas. Ko nam podari svoj mir ter z njegovim mirom v srcu gledamo v prihodnost in srečujemo ljudi, ne v prihodnosti in ne v ljudeh pa ni več strahu. Obredi so lepi, a niso sami po sebi velika noč. Velika noč je On.« Nadškof Zore je še pozval, naj današnji dan postane ena sama hvalnica Bogu, ki jo pojemo vsak na svoj način: zdravniki in zdravstveno osebje s svojo skrbjo za bolnike, vlada in vsi njeni sodelavci na najrazličnejših ravneh s sprejemanjem odločitev, ki varujejo zdravje in življenja, vsi delavci, ki skrbijo za to, da nam nič potrebnega ne manjka, duhovniki, ki darujejo maše in molijo za občestvo, in vsi mi, ki se veselimo drug drugega ter potrpimo drug z drugim, kar je v teh časih po besedah nadškofa Zoreta še posebej potrebno.

Nadškof Cvikl: Večkrat smo kristjani velikega petka

Velikonočno veselje se začenja takrat, ko doživimo, da Jezus, ki je bil položen v grob, živi, je v pridigi dejal mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Opozoril je, da smo večkrat kristjani velikega petka. »Želim, da bi vsak od vas, čeprav v izrednih razmerah in nenavadnih okoliščinah doživel, da ni sam. K vsakemu od nas prihaja naproti vstali Gospod. Odločiti se moramo le, da ga iščemo. Moramo biti tisti, ki mu odpremo vrata, ko bo potrkal. Ko bo vstopil, bomo začutili, da je naše življenje dobilo novo vsebino.«

Škof Bizjak: Zadihajmo sveže ozračje nebeškega kraljestva

Postrgajte stari kvas, je bilo vodilo homilije koprskega škofa Jurija Bizjaka. Izhajal je iz prilike v Matejevem evangeliju, ko beremo, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. Prispodoba lepo nakazuje delovanje in širjenje nebeškega kraljestva, ki deluje od znotraj in navznoter, ki prečiščuje srce in plemeniti značaj, je prepričan škof Bizjak. Dodal je še, da je grešnost zemeljskega kraljestva tudi nalezljiva nadloga, s katero se v zdajšnjem času otepamo sami in z nami ves svet. Tudi vnovično doživetje Kristusove zmage nad smrtjo naj nas spodbuja in naj nam daje upanje, tako škof Bizjak, da bomo s skupnimi močmi polagoma uspeli postrgati tudi ta stari kvas kužnosti in nadušljivosti ter bomo zopet zadihali zdravo in prečiščeno, sveže in rezko ozračje nebeškega kraljestva.

Škof Štumpf: Pojdimo skupaj pogumno naprej!

Nebesa so pridobitev Jezusovega vstajenja za vse nas, je opozoril murskosoboški škof Peter Štumpf. Kot je dodal, se že nekaj časa zbujamo v stiskah in negotovosti, kaj bo z nami, kar vseskozi prebuja lažne preroke. Škof Štumpf je poudaril, da do nebes ni bližnjic, del poti je tudi križev pot. Vstop v nebesa nam omogoča ponižnost, poslušnost Jezusovi zapovedi ljubezni in trdno držeč lastni križ. »Vsi smo namreč ponižani od stiske, zato pa še bolj povabljeni k ljubezni do Jezusa in drug do drugega. Vsak ima namreč svoj križ. Z njim se ne moremo bahati. Z njim smo lahko samo na kolenih pred Bogom.« Škof Štumpf je še pozval, naj gremo skupaj pogumno naprej, čeprav s križem na ramenih ali v srcu. Poznamo namreč za cilj: Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.

Škof Glavan: Naša vera ne sme biti manjša

Velika noč je rojstni dan veselja, je poudaril novomeški škof Andrej Glavan. V homiliji je opisal, kako slovesna so bila minula praznovanja velike noči. Tokrat je drugače, a zato naša vera ne sme biti nič manjša. »Jezusovo vstajenje je zagotovilo, da bo poveličanje tudi naš delež. Zato se splača verovati v Kristusa, zanj živeti in si tako zagotoviti svojo večno srečo ter se na nek način osvoboditi pretiranega strahu pred smrtjo. Velika noč je sonce vseh praznikov.« Škof Glavan je še spomnil, da je vstali Gospod z nami do konca sveta, kar osmišljuje naše življenje za vso večnost.

Kardinal Rode: Zdaj imamo priložnost priložnost odkriti čudež življenja

Vernike v Sloveniji in ljudi dobre volje je ob veliki noči nagovoril kardinal Franc Rode. Ob najpomembnejšem krščanskem prazniku je vsem zaželel veselje in blagoslov. Tudi on je spomnil, da smo zaradi novega koronavirusa pred velikimi spremembami. Čas se je po njegovih besedah raztegnil, kot je dodal, imamo med drugim priložnost, da se umirimo, pogledamo vase, se najdemo, si odpustimo, presežemo stare zamere in poravnamo odnose z ostalimi. Prav tako imamo priložnost odkriti lepoto gibanja in čudež življenja. Vse nam govori, le prisluhniti moramo. »Prostor se je zožil. Gibanje je omejeno. Obsojeni smo na svoj kraj, na svoj dom. Francoski mislec Pascal je zapisal: Vsa človekova nesreča je v tem, da ne more ostati sam v svoji sobi. Sedaj smo bolj ali manj prisiljeni. A to je tudi priložnost razširiti notranja obzorja. Ne zavirati poleta misli, ne postavljati meje hrepenenju srca, iti do dna. Tam bomo morda odkrili neko Navzočnost, ki nas presega, Nekoga, ki je bolj notranji nam kot mi sami sebi in ta nam pravi: Rad te imam.«