Živeli smo v gluhem času zazrtosti vase, zdaj smo se prebudili. Zato je to tudi čas upanja.

Pozitiva | 24.03.2020, 21:00 Nataša Ličen

Doživljamo nekaj, česar še ni bilo. Vsak se na to odziva po svoje, nekateri tudi s stisko, strahom in tesnobo. Za mnoge je osama huda preizkušnja, saj se predvsem ostareli in onemogli, ki so sami, najbolj veselijo prav ure, ko jih kdo obišče, jih neguje, prinese hrano, poskrbi za najosnovnejše. Povezujmo se zato, posebej z najbolj osamljenimi, na sodobne načine, na daljavo.

Vsak lahko vsak dan pokliče vsaj tri ljudi, za katere ve, da bodo hvaležni za pogovor in skrb.

Med nami so posamezniki, ki čas osame doživljajo kot veliko stisko. V oddaji »Za sožitje« smo s prof. dr. Jožetom Ramovšem govorili prav o tem: »Izkazujejo se v teh dneh tudi številne oblike solidarnosti, ljudje se čutimo bolj blizu drug drugemu, bolj kot v največjem obilju. To je čuden paradoks, da ljudje, ko nam gre dobro, slabše sodelujemo, kot takrat, ko nam gre dobro. To je neka hiba v našem bistvu, izvirni greh, da kadar nam je dobro, smo bolj zagledani vase in rečemo, imam vse pod kontrolo, in tako se tudi obnašamo. Drugega ne vidimo, ga ne slišimo in ne čutimo z njim. Ko pa nam nekaj tiči za vratom in nas lahko tudi usodno stisne, pa začutimo svojo negotovost, svojo nezadostnost in s tem tudi povezanost z drugimi. V tem je ta čas, ki ga živimo ob epidemiji, tudi čas velikega upanja.«

»Gluh čas brez velikih upanj v prihodnost je za nami v zadnjih nekaj desetletji, od onesnaženja zemlje, do nemirov, razdorov ter nesodelovanja. Vse to zelo grabi človeštvo. Takšna epidemija s korona virusom, ki bi bila lahko še veliko hujša, če ne bi imeli strokovnjakov različnih področij in zdravstvenih delavcev, ki pazijo na nas, pa nas opozori in v nas vzbudi nekaj dobrega, to je povezovanje, sočutje in solidarnost. Vsi smo na istem čolnu. Če si pomagamo, bomo uspešno preveslali, če ne, pa bo po nas in drugih.«

Če bomo ves dan samo sedeli doma in gledali številke obolelih, to gotovo ne bo koristilo naši odpornosti. Ti dnevi v osami dajejo tudi možnost za razmislek in številna dobra dejanja.

»Če hočemo pomagati drugemu, poskrbimo zase. Če hočemo poskrbeti zase, pomagajmo drugim. To nista dva ločena stavka, ampak sta dve strani istega zlatnika. Druge poti za lepo sožitje ni, kot le ta, da pomagam drugim. Kar ne pomeni, da pomagam, kot da sam nimam potreb. Treba je poskrbeti za druge, tako da skrbim in gledam maksimalno tudi nase, da se primerno zaščitim.«

»Kako bomo okuženi učinkovito skrbeli za druge? Saj na vrtu tudi ne rečemo, da nam je letina usojena. Gnojimo, negujemo, sadimo, plevemo, vse leto maksimalno skrbimo za vrtnine, potem pa je letina kakršna pač je. Tako kot za vrt, ki ga v želji po sadovih ne prepustimo vnemar, poskrbimo tudi za svoje zdravje. Če bi vrt prepustili, če ga ne bi obdelovali, sadov ne bi bilo. Zato, poskrbimo zase in ne govorimo, bo kar bo, naj se zgodi, kar nam je usojeno.«

Usmerjamo svojo pozornost na lepo. Česar sem lahko vesel, na kar sem opravičeno ponosen in za kar sem lahko hvaležen. Če ta tri čustva gojimo, imamo najboljše možnosti za svoj razvoj.

»Pot veselja nad lepim in dobrim je odprta za vsakega, ni pa lahka. Široka pa so vrata smiliti se sebi. Vendar ta vrata peljejo v še večjo bolezen, pogubo in sitnobo. Ozka pot hvaležnosti pa vodi v boljše zdravje, lepše sožitje in zorenje do zadnjega trenutka življenja.«

»Skrbimo za kakovostno prehrano, za gibanje na svežem zraku, lahko se razgibamo tudi doma. Veliko bolj bomo odporni, kot če bi samo sedeli doma in ves čas gledali skrb vzbujajoče novice. To gotovo ne bo pomagalo naši imunski odpornosti, prav nasprotno. Ne prezrimo hrane za duha, berimo in glejmo tisto, kar dviguje razpoloženje, nam daje nekaj veselja, navdušenja in tako naprej.«

To je povzetek le prvih desetih minut pogovora s prof. dr. Jožetom Ramovšem, ki je v nadaljevanju oddaje spregovoril tudi o dvojini, o temelju vsakega odnosa med Jaz in Ti.