Upornica kliče po slišanosti in potrpežljivosti, ki ji dajeta varnost in zdrave meje | (foto: pixabay)
Otrok, ki potrebuje največ ljubezni, to kaže na najbolj nemogoče načine
Za sožitje Nataša Ličen
Sitni, nerazpoloženi, nagajivi otroci, ki zavračajo vsak poskus naše pomoči, so v največji stiski. Njihova pa povzroča stisko tudi v nas. Ob njihovi tesnobi raste tudi naša in tako tudi zaradi naše nemoči le še kričimo drug na drugega. Žal večina ni opremljena, da bi to znali prekiniti. Če pa smo trdni in razumemo ozadje otrokove stiske, lahko začarani krog prekinemo.
Pogost zmoten model vzgoje je primerjanje z drugimi. S tem vzgajamo idealnega potrošnika.
Vsi smo učitelji drug drugemu. Kogar koli srečamo smo v odnosu, učitelj učencu ali obratno. Ne zavedamo se, da velik odstotek svojega časa preživimo na avtopilotu. Povzemamo navade, brez da bi jih vnaprej premislili. Vzorci delovanja so plod spečega stanja. Če nismo v stiku s seboj, bomo težko v pristnem stiku z drugimi.
Odrasli moramo na določeni točki notranje odrasti in ozdraviti rane. Bolečine, ki jih nosimo, niso naša krivda, so pa naša odgovornost. »Šele notranje osvobojeni in ozdravljeni smo lahko steber svojim otrokom, opora, ko izgubijo tla pod nogami. Samo takšni lahko pomagamo otroku najti trdnost in stabilnost. Če pa je odrasli nimamo, jo zahtevamo od otroka, otrok se je nima od koga učiti in potem smo resnično na spolzkih tleh.«
Naša prihodnost je pogosto le reciklirana preteklost, ker izbiramo iste misli, iste odzive, ki nam dajejo iste rezultate.
Nevzgojeni odrasli pogosto očitamo svojim vzgojiteljem, da nas niso dobro vzgojili. Vsak mora v določenem trenutku prevzeti odgovornost za svoje misli in dejanja. Ko sprejmemo odgovornost, s tem dobimo moč. Dokler pa prelagamo na ostale, s tem moč izgubljamo in se počutimo žrtve. Biti žrtev je žalosten način življenja. Splavamo lahko iz občutka žrtve le z notranjo, zavestno izbiro drugačnih misli, vedenja«, pravi Sabina Košmrl Kaučič. Je avtorica knjige »Srčni učitelj«. Gostili smo jo v oddaji »Za življenje«.
Marsikaj opazimo pri drugih ljudeh, pri sebi smo slepi. Naš odsev se zrcali v drugih. "Ste se kdaj ujeli v mučnih mislih, ko si rečete, še malo, pa bo konec tedna, še malo do počitnic, še malo, pa bo ... , to stiskanje zob je zmota. Znotraj vsega, kar delamo, si lahko vedno vzamemo trenutke zase."
Ustavimo se znotraj vseh teh dram, ki nas doletijo in so del vsakdanjega, zadihajmo in začnimo spreminjati slabe in stare vzorce, ki nas slabijo.
Otrok vidi, mama in oče verjameta vame (tudi ko sam ne), otrok prepozna, oče in mama sta trdna in se lahko zanese nanju. "Če vztrajamo v mirnih odzivih in vedno znova razložimo ozadja svojih zahtev, se otroci upirajo vse manj. Vzkipljivost in siloviti čustveni odzivi dosežejo prav nasprotno."
Sabina pravi, kazni nikoli niso vzgojne, vzgojne so posledice.
In, razloži: »Otrok ugotovi, da ob določenih dejanjih pride do posledic. In, teh se mora učiti, tudi prevzeti in nositi. Spoštovanja ne moremo zahtevati, prislužiti si ga moramo. Prislužimo si ga s tem, ko otroku dokažemo svoje zaupanje. Pri vzgoji radi iščemo bližnjice, radi bi do rezultatov v hipu, vendar bližnjice v odnosih terjajo žrtve.«
Res vzgajamo idealne potrošnike? »Ja, ker ubiramo bližnjice.« Otrokom govorimo, če se boš pridno učil in me boš ubogal, boš všečen, in življenje bo krasno. To je velika zabloda. Niso samo ocene in dosežki, treba je tudi živeti. Ne odpovedujmo se prijateljstvu, druženju, razposajenosti, spontanemu raziskovanju, na račun odličnih ocen in doseganju vedno novih visokih ciljev. Pogost zmoten model vzgoje je primerjanje z drugimi. S tem vzgajamo idealnega potrošnika.
