Gregor Čušin: Bog ima gotovo smisel za humor

Oddaje | 03.03.2020, 07:53 Rok Mihevc

Gregor Čušin je s svojimi rubrikami na našem radiu marsikomu zlezel pod kožo. Zase sicer pravi, da ni tako simpatičen kot mogoče zveni. »Zgledam kot medvedek, zvenim kot medvedek Pu, vbistvu pa sem hud medved. In če ga zbudiš iz spanca ali je lačen, raje beži,« je bil na svoj način duhovit v oddaji Od slike do besede, v kateri je predstavil svoje delo in pisanje za rubiki, ki ju ima. »S svetnikom na ti« in »Duhovni pomislek«.

S svetnikom na ti

Vsak ponedeljek Gregor Čušin s svetniki malce pokramlja in to mu je v veliko zadovoljstvo, saj se ob tem vedno znova nekaj nauči. »Prebrati moram življenjepis, ugotovim, koliko svetnikov imamo, kaj vse so doživeli in to moram nekako dati v sodoben čas, skozi svoje filtre. Vedno bolj spoznavam, da se zgodovina sicer ne ponavlja, ampak se dostikrat rima. Kako se določene stvari zmeraj znova vrtijo, kako se ob določene stvari zmeraj znova spotikamo, kako mi verni, z gnojnico polijemo nekoga, zaradi nečesa, kar ne razumemo, čez 20 let pa to proglasimo za sveto. Mislim, da se ljudje v teh 2000 letih nismo prav nič naučili, da smo ena taka zoprna, čudna, neumna žival, če tega ne spoznamo, če tega ne damo čez ene filtre ljubezni. To se ponavlja in meni je to zabavno, ker to je neizmerno smešno, kako smo ljudje smešni. To dokazuje, da ima Bog smisel za humor, ker je vedel, da se bo to vse skupaj zgodilo. Iz vsega tega se malce norčujem, včasih se ustavim, da ne grem preko roba, nenazadnje se te stvari vrtijo na katoliškem radiu, da ne bi bilo čez kakšno mero okusa. Ti svetniki so mi v veliko zadovoljstvo, ker me nenazadnje učijo, da je neko upanje tudi zame. Če so ti ljudje s svojimi življenjepisi prišli skozi in sedaj sedijo v božjem kraljestvu, potem je upanje tudi zame.«

Duhovni pomislek

Vsako stvari, ki jo Gregor Čušin napiše na glas prebere in mora zveneti. Če ne zveni, jo popravlja in z interpretacijo da vedeti, kdaj je nekaj sarkazem, kdaj smrtno resna stvar. Tako je tudi pri rubriki Duhovni pomislek, za katero je bil povabljen, da bi pisal duhovno misel. »Sprva sem želel startati s poezijo in popevkami, želel sem narediti nekaj novega, drugačnega in pripeljati Svetega Duha še na eno drugo področje, kjer ga še ni. A sem ugotovil, da ima Sveti Duh malo prekratka krila za to.« Potem je razmišljal, o čem bi lahko vsak dan v letu kaj povedal in kaj je tisto kar ne zmanjka. »Potem seveda pristaneš pri Svetem pismu. Malo sem bil skeptičen in še vedno sem, a zdaj ko pišem že drugo »sezono«, sem bolj pogumen in vidim, da Duh zaenkrat še kar lebdi nad menoj in tega sem vesel. Prežvečil sem lanskoletno dnevno božjo besedo od spredaj in zadaj. Mislil sem, da poznam odlomke, a vidim, koliko stvari sem pozabil in koliko sivih polj je še in s kolikimi interpretacijami se ne strinjam. Lepo je, da imaš priložnost, da napišeš nekaj svojega. Nisem noben teolog, te odlomke jemljem kot Gregor, oče, živ in živahen laik. To mi daje svobodo, da nisem vezan v javni oz. cerkveni intepretaciji. Da lahko na to pogledam človeško. To je tisto, kar ljudi pritegne in preseneti tudi nekatere posvečene glave.«