Prijateljica knjiga

Naš pogled | 31.03.2020, 15:00 Damijana Medved

Morda se še spomnite slabih rezultatov zadnje raziskave o bralnih navadah Slovencev. Pokazala je, da je bralcev vse manj, za nebralce se je namreč izreklo kar 43% vprašanih. Čeprav je velikokrat slišati, kako zelo pomembno je branje, kako se veščina branja povezuje tudi z učno uspešnostjo, kako nam branje odpira nove svetove, je realnost, torej branju in knjigi zapriseženim, vse manj.

Posledično se tudi izdaja vse manj kakovostnih knjig v slovenščini. Kot najpogostejši razlog, zakaj ne berejo (več), je bil naveden pomanjkanje časa. Ko sem se septembra udeležila strokovnega srečanja na temo motiviranja za branje, so udeleženci priznali, da bi radi brali več, a da jim zmanjkuje časa; torej tudi njim, sicer branju zelo naklonjenim. Zdaj čas je.

Čeprav smo o skrivnostnem novem virusu v medijih pravzaprav poslušali že od januarja, nas je sredi marca, ko so se tudi pri nas odločili za drastične ukrepe, presenetil. Tudi mene osebno, ki tedensko obiskujem splošno knjižnico in prinašam domov koščke zakladov, ki so shranjeni za knjižničnimi zidovi. Tako, da sem z dolgim bralnim seznamom, obstala pred zaprtimi vrati knjižnice.

Vsi, ki smo podlegli nasvetom Marie Kondo in med drugim prevetrili tudi svoje domače knjižnice, nam je zdaj seveda žal. Žal nam je vseh tistih neprebranih knjig, ki smo jih imeli na svojih policah in za katere bi zdaj končno našli čas, žal nam je za prebranimi, ki bi jih zdaj želeli prebrati ponovno, žal, da si bolj sistematično ne oblikujemo svoje knjižnice, ki bi nam v teh dneh prišla zelo prav.

Kajti zdaj končno imamo čas. Vsaj večina med nami. Resda niso počitnice, ni dopust, je šola na daljavo, delo od doma, veliko kuhanja, ampak kljub temu … ni vožnje v službo, ni prevozov na številne dejavnosti, … je čas.

Knjige mi pomagajo bolje razumeti življenje, knjige mi pomagajo pri spoznavanju tujih dežel, knjige brusijo moj jezik, s knjigami lažje razumem svoje otroke, knjige so mi v tolažbo, pa tudi v kratkočasje. Knjige so mi v užitek. Knjige so moj oddih. S knjigami pomagam učencem, ki jim slovenščina ni materni jezik. Knjiga je moja prijateljica.

Zato me zelo veseli, ko v teh dneh slišim, kako zelo je branju narasla priljubljenost. Kljub zaprtim knjižnicam, imajo spletne knjigarne še vedno odprta svoja vrata, možna pa je tudi izposoja elektronskih knjig prek Biblosa in poslušanje zvočnih knjig. In seveda, ostane nam naša domača knjižnica. Kajti zdaj je čas.

2. aprila, na obletnico rojstnega dne danskega pravljičarja, praznujemo mednarodni dan knjig za otroke. Vsako leto eden od pisateljev pripravi poslanico za vse otroke sveta in letos je ta čast pripadla slovenskemu pisatelju Petru Svetini, ki ji je dal naslov Lakota po besedah. Zato zaključujem z njim. Peter Svetina piše, da se lakota po besedah kaže „kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili. To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe.“