Čas večkrat ovijmo v darilni papir

Svetovalnica | 11.02.2020, 08:29 Rok Mihevc Tanja Dominko

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Je tudi vam ta pregovor težko upeljati v prakso? Minka Mehle, mama in vlogerka, je z nami v Svetovalnici delila svoje izkušnje. Kot pravi sama, odlaša vsak, sama pa je kroničen primer. Zbrali smo nekaj njenih misli v oddaji.

Opaža dve problematiki

»So opravki, ki morajo biti opravljeni, niti ne nujno, da takoj in so resne stvari, ki čakajo tedne in mesece in v njih ne vidimo širše problematike. Sama se zalotim, da se ne znam soočiti s problemom in predolgo čakam. Nekateri odlašajo pri menjavi službe, drugi pri ureditvi dedovanja, klasičen primer pa je, ko sami pri sebi ugotavljamo, da potrebujemo počitek, gibanje, spremembo pri prehrani, pa tega ni...«

Ko pa se ustaviš, imaš občutek, da si čas ovil v darilni papir in si ovekovečil lep trenutek, dan, dogodek, da vsaj nekaj časa posvetiš lepemu.

Odlaša s počitkom, zabavo, tudi z zmenkom z možem ...

"Delo me je ves čas preganjalo v ozadju, preko njega sem cenila svojo vrednost. Če je bilo opravljeno, sem bila zadovoljna, stem, da mi pa nikoli ni bilo jasno, kdaj bo tega dela dovolj, kdaj boš zadovoljen s seboj, da si lahko odpočiješ... Ker tega ni bilo, sem ugotovila, da odlašam s počitkom, s hobijem, zabavo, sproščeno stvarjo, še z zmenkom z možem sem odlašala. Potem pa se zgodi, da smo hitro stari in da gre življenje mimo nas ..."

Kdaj nastopi odločitev, da je enkrat dovolj?

»Za pomembne stvari je žal bolezen ali nesreča en tak kritičen trenutek, ko si rečeš, da ne delaš prav. Telo samo pove, da s preričanji in dejanji delamo proti sebi. Pri manjših odlašanjih pa moraš zavestno ugotoviti, da moraš delo takoj narediti. Z nečim presekam dan. Spijem kavo, preberem kakšno misel v knjigi, poslušam glasbo, posnetek, podcast, kakšne motivacijske stvari, včasih se tudi uležem.«

Vsak v družini pove nekaj lepega

»Ker se ne ustavimo več, ne ozavestimo tega, da ves čas samo hitimo in se ne ustavimo ob opravljenem delu. Ko pa se ustaviš, imaš občutek, da si čas ovil v darilni papir in si ovekovečil lep trenutek, dan, dogodek, da vsaj nekaj časa posvetiš temu, kaj je bilo lepo. Pri nas imamo to navado v družini, da zvečer, ko sedimo pri mizi, vsak pove, kaj se mu je zgodilo lepega.«

Obiščite njen blog Oaza za mame.