Slovenije in Evrope ne bodo rešili paraziti iz preteklosti, temveč bodoči Franci Boleti

Komentar tedna | 22.02.2020, 07:50 Dr. Laris Gaiser

Prijatelji Radia Ognjišče so ta teden izgubili msgr. Franca Boleta. Slovenski javni prostor pa je izgubil neomajnega zagovornika demokracije in človeške svobode, ki je verjel v povezovanje ljudi in v socialno korist medijev pri iskanju resnice oziroma oblikovanju boljšega jutri.

Njegov doprinos družbi mu je priznala tudi sekularna oblast, s tem ko ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z redom za zasluge za prispevek pri oblikovanju odprtega in demokratičnega medijskega prostora. Msgr. Bole je bil tudi velik zagovornik evropskega povezovanja, ampak prav tako kot vsak pošten posameznik, ki dnevno čuti svojo dolžnost, da se angažira v javnem prostoru, je tudi sam velikokrat okusil grenkobo razočaranja, ki jo je prineslo spoznanje dejanskega stanja v državi in Evropi. Demokracija in svoboda zahtevata ogromno truda. Trenutno stanje tako v Sloveniji kot v Evropi pa je vse prej kot spodbudno, v kolikor se ga primerja z velikimi upi, ki so navdihovali generacijo Slovencev pred osamosvojitvijo. Čeprav moramo upoštevati, da je doza zdrave kritičnosti do politike in družbe vedno dobrodošla in spodbudna – saj človek mora vedno čutiti potrebo po stalnem strmenju proti boljšim rešitvam – je v letu 2020 vendarle težko reči, da je Slovenija dokončana zgodba o demokratizaciji ali da Evropi ne manjka poguma po hrabrih političnih odločitvah, ki bi ji zagotovile nadaljnji dolgoročni razvoj.

Slovenci so dočakali svojo državo samo zato, ker so ob padcu komunizma lahko računali na Evropske skupnosti in na Severnoatlantsko zavezništvo kot varen pristan. Svet, v katerem od nekdaj vladajo velike geopolitične sile in so državne meje izredno fleksibilen pojem, ni najbolj varno okolje za malo deželico, ki je bila od nekdaj na prepihu zgodovinskih sprememb. Franc Bole se je zavedal, da samo mednarodno povezovanje lahko pripomore k temu, da bi prebivalci Evrope razumeli, da niso samozadostni in ne morejo ostati zaprti v mejah lastne države, temveč da lahko samo medsebojno povezovanje pripelje do boljšega sporazumevanja, napredka in oblikovanja skupnih vrednot. Zato je bil msgr. Bole eden od pomembnejših zagovornikov Evropske konference krščanskih radijskih postaj, ki je bila leta 1994 ustanovljena v Bruslju. Verjel je, da lahko vse krščanske cerkve skupaj v dialogu in sodelovanju preko medijev pozitivno vplivajo na stabilizacijo in demokratizacijo naše celine. Ustanovitev Konference, ki povezuje več kot 650 komercialnih in neprofitnih radijskih postaj, je skoraj za desetletje prehitela  debato o krščanskih vrednotah Evrope, ki se je kasneje vnela med pisanjem Ustavne pogodbe v Evropskem parlamentu in ki se, politično zlorabljena, nadaljuje še danes.

Tako kot Evropa, ki išče lastno preživetje v revitalizaciji birokratskih procesov namesto v predlaganju sistemskih rešitev, je tudi Slovenija ujeta v svojo navidezno prisiljeno samozadostnost.
Slovenija je nedokončana zgodba o demokratizaciji, natančno tako kot je Evropska unija. Slovenija je s strani lastne politične elite, ki jo nadzoruje in jo od osamosvojitve izkorišča v lastne namene, prisiljena v izolacijo. Zgolj mednarodna izolacija oziroma izredno nadzorovan proces tujih investicij lahko stalnim politično-gospodarski mrežam zagotovi nadzor nad inštitucijami, denarnimi tokovi in posledično nad korupcijo. Slabljenje kritične kapacitete naroda preko kontrole medijskega prostora ali izobraževalnega procesa je popolnoma logična posledica. Nepretrgano zlorabljanje pojma državnega interesa skupaj z nedelovanjem pravne države, ki jo zaznamujejo nesankcionirano nespoštovanje pogodb, njihovo enostransko spreminjanje s strani države in manipulacije pri pisanju javnih razpisov, lokalnim interesnim družbam zagotavljata, da ne pride do resnejšega tujega nadzora, ki bi lahko ugotovil, kako globoko je slovenski narod zlorabljen. Da sploh ne govorimo o gospodraski in socialni škodi, ki jo trpi celotna država.

Da bi preživela, Evropska unija vedno bolj izbira slovensko pot. Pod pritiskom ilegalnih migracij in še prej pod udarom velike finančne špekulacije je dokazala, da ne premore minimalne solidarnosti, da se najraje - z obrnjeno glavo v preteklost - opisuje kot velika zgodba o uspehu (identičen proces, kot v Sloveniji!) in ne da bi dojela realno geopolitično stanje v svetu, se vedno bolj izolira in koncentrira na projekte, ki bodo kratkoročno zadovoljili določene finančne elite in zelo malo prinesle posameznim državljanom. Namesto da bi v Bruslju iskali odgovore na politično reorganizacijo Unije, planirajo dvig filozofije o globalnem segrevanju na nivo religije ter nam prodajajo utopijo o skupni vojski, ne da bi nam razložili, kako bi bila ta sposobna delovati potem, ko je že evro valuta dokazala, da ne bo šlo naprej brez skupnega političnega vrha in realne demokracije. Tako kot je Slovenija ujeta v predosamosvojitvene interesne mreže, je Unija ujeta v medvladne državne interese, ki nikakor ne nameravajo omogočiti resnejšega razvoja skupnih inštitucij. Naj ostane Evropski parlament prijazen primer navidezne demokracije, s katerim se bodo državljani zadovoljili, nevedoč, da na koncu vse odločijo predstavniki vlade, ki sedijo v Evropskem svetu.

Tako kot v Sloveniji tudi v EU ni resnejših debat. Voditelji se bojijo, da bi debata prinesla propad sistema, ki so si ga izoblikovali. Tako kot Slovenija tudi Evropa ostaja brez razvojne vizije za prihodnost in posledično išče preživetje v izolaciji. V izolaciji smo »mi« najboljši in »oni«, ki se stalno motijo. Severna Koreja docet! Ob takšnih spoznanjih je najboljše v spomin priklicati besede msgr. Boleta, da je »pomembno verovati v neke ideale in biti pripravljen se žrtvovati zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenje časa. Po naravi sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla.«

Zgodovine nikoli niso pisali pasivni ljudje. Slovenije in Evrope ne bodo rešili paraziti iz preteklosti, temveč bodoči Franci Boleti.