Stane Klemenc
Stane Klemenc - prvi Slovenec, ki je prehodil Grenlandijo
Blaž Lesnik
Za pogovor sva se dogovarjala kar nekaj časa, po srečanju na fotodelavnici, ki jo je vodil v Dolini Triglavskih jezer. Že takrat me je presenetil s svojo dejavnostjo v Kajak Kanu klubu Bohinj, ki ga je začel postavljati na noge pred približno desetimi leti. Pravi, da tudi zato, ker je imel alpinizma dovolj. V gorah je namreč izgubil že preveč prijateljev. Z Nejcem Zaplotnikom sta se dobro razumela, z vrha Everesta mu je prinesel kamenček, ki ga še vedno hrani: »Bil je dober, korekten, prijazen prijatelj, vedno pripravljen pomagati«.
Premišljeno, s kančkom humorja in razgledom svetovnega popotnika je Stane Klemenc odgovarjal na vprašanja o svojem alpinističnem, fotografskem in popotniškem življenju. Pravi, da je lahko vedno združeval svoj poklic fotografa z aktivnostmi v naravi. »Zame je bilo osvajanje cilje v polarnih krajev logično nadaljevanje alpinističnih vzponov. Izkušnje iz enega pridejo zelo prav v drugem. Ker Slovenci še nismo poznali polarnih krajev, sem se pač lotil tega.«
In kako nekdanji lastnik Foto dia Studia Klemenc, ki je slovel daleč naokrog po kakovostnem razvijanju diapozitivov, gleda na današnji svet?
»Naš pogled na svet je, da moraš imeti to in to... Osnovno za preživetje v svetu pa je, da imaš hrano in toplo zavetišče. To ljudje povsod po svetu v naravi vedo. Ta naš potrošniški način življenja pa prodira povsod, spreminja navade, življenje... S tem tiste ljudi zasužnji. Ti ljudje živijo, ko pride »civilizacija« do njih, slabše kot prej. Ta naš način življenja – ne vem, če je pravi. Ne vem, če je to napredek, če je to, tisto, za kar se moramo boriti. Bolje bi bilo bolj skromno, bolj omejeno, imeti več časa zase. Tudi pri nas delajo ljudje cele dneve, nimajo niti časa zapraviti tistega, kar zaslužijo. Njihovi otroci so prepuščeni sami sebi, zato je zelo dobro, da so vključeni v razne športne ali druge organizacije, da se nekdo načrtno z njimi ukvarja.«
Prav zato vidi tu svoje poslanstvo – prej v športnem plezanju, v alpinizmu, zdaj pa v kajaku. »Tu vidim hvaležnost otrok, zaradi katerih se splača vložiti svoj prosti čas v treninge. Otroci so ne samo hvaležni, so tudi pošteni, veliko bolj kot smo mi odrasli. Pri otroku vedno veš, kje si, kaj razmišlja, vse ti bo odkrito, naravnost povedal. Če znaš otroke motivirati, pridno delajo, ni kakšnih problemov z njimi. Zadovoljstvo je, ko vidiš njihov ne samo telesni, ampak tudi psihični razvoj. Pa nekaj letih so nekateri popolnoma spremenjeni, drugačni, veliko boljši, kot so bili prej, ko so prišli v klub.«
In komu bi priporočil kajak?
»To je šport, ki je primeren za vse starosti. Posebno starejšim ga priporočam, ker odkar veslam, mene nikdar ne boli hrbet. Za hrbtne mišice, za vso muskulaturo. Starejši imajo mnogi probleme s koleni – v kajaku kolena precej manj trpijo.«
