Politični oportunizem, rak rana slovenske politike

Komentarji | 15.11.2019, 14:59 dr. Ivan Štuhec

Ko je upokojeni papež Benedikt XVI. še bil prefekt Kongregacije za nauk vere, je izdal Doktrinalno navodilo o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo udejstvovanje in vedenje katoličanov v političnem življenju. V slovenskem prevodu je ta drobna knjižica izšla v Novi seriji cerkvenih dokumentov, leta 2003. V sklepu tega navodila papež zapiše, »moti se, kdor ve, da tukaj nimamo stalne domovine, ampak iščemo prihodnjo, vendar misli, da lahko zato zanemarja svoje zemeljske dolžnosti in ne pomisli, da ga , nasprotno, prav vera še bolj zavezuje k temu, da jih izpolnjuje v skladu z lastno poklicanostjo«. To stališče zapisano v dokumentih 2. vatikanskega koncila želi vernike spodbuditi k skladnosti med vero in življenjem, med evangelijem in kulturo, med moralo in politiko.

Celotni dokument temelji na predpostavki, da kristjan vedno, tudi v družbenem življenju, deluje po svoji vesti. A kaj to pomeni? Gotovo to ne pomeni, da je naša vest takšna kakršna trenutno je, že usposobljena za družbeno in politično delovanje. Vest ni enostavno čutenje, občutenje, nekakšen zgolj naravni senzor, ki nam narekuje, kaj naj delamo in kako se naj odločamo. Vest ni preprosto to, kar bi lahko v prispodobi povedali z znanim turističnim geslom »I feel Slovenija«.

Vsaka vest je oblikovana, je posledica vseh odnosov, ki smo jih kadarkoli živeli. Vsaka vest je posledica človekove razumne refleksije, razmisleka in spoznanj. Za to je potrebno upoštevati drugo pomembno predpostavko, da »človeka ni mogoče ločiti od Boga, politike pa ne od morale«. Politika torej ne spada direktno v polje vere, ampak indirektno, je pa direktno odvisna od morale. Skozi sleherno politično delovanje se prej ali slej pokaže, kakšno moralo je imel določen politik.

Kristjan seveda svojo moralo črpa iz svetega pisma, tradicije, učenja cerkvenega učiteljstva in lastnih izkušenj. Posledično to pomeni, da si mora svojo vest vedno znova oblikovati, jo usmerjati in korigirati. V družbenih, ali kakor se reče v cerkvenem jeziku, časnih zadevah, je kristjan svoboden, avtonomen, mu ni potrebno brezpogojno poslušati cerkveno avtoriteto. Na številnih zgodovinskih dejstvih lahko vidimo, kako so se tudi papeži in škofje motili. In tega mnogi ne razumejo, kako da katoličani trdimo, da je papež nezmotljiv, hkrati pa pravimo, da se v konkretnih razmerah lahko moti. Papež in njegovi najožji sodelavci lahko veliko vidijo in prepoznajo. Vsega pa ne morejo, že zaradi geografske, časovne in informacijske omejenosti. Papež je z zborom škofov in celotnim božjim ljudstvom nezmotljiv v stvareh vere in morale, v kolikor slednja izhaja iz določenih verskih predpostavk, ne pa v stvareh politike.

Za kristjana politika to pomeni, da se mora vedno znova spraševati, kaj izhaja iz vere v enega Boga, razodetega v osebi Jezusa Kristusa in kakšne moralne posledice ima to za njegovo moralno orientacijo pri političnih odločitvah. Za nekatere to pomeni, da je kristjan v družbenem življenju omejen s svojo vero, ker pač ne more takoj dvigniti roke za vsako muho enodnevnico, ki trenutno prileti na politično obzorje. V resnici pa to kristjanu daje trajno oporo in usmeritev, ki ga lahko obvaruje pred nasedanjem ideološkim in drugim oportunističnim, torej dnevno prilagodljivim situacijam in idejam.

Že omenjeno navodilo tako postavi nekaj orientacijskih načel za politično odločanje. Najprej izpostavi, »da ni naloga Cerkve, da oblikuje konkretne rešitve – in še manj edino veljavne rešitve – za časne zadeve«. Legitimna pluralnost časnih izbir pa mora upoštevati naslednje kriterije ali načela: pravilno pojmovanje človekove osebe kot telesno, duhovnega in duševnega bitja (v to področje spada vprašanje splava in evtanazije, kot najbolj politično aktualni zadevi); skrb za skupno dobro, kar vključuje javni red in mir, svobodo in enakost, pravičnost, solidarnost, subsidiarnost, trajnostni razvoj in podobno; posebej pomembno načelo je spoštovanje družine »utemeljene na monogamnem zakonu med osebama različnega spola in zavarovane v njeni enotnosti in trdnosti« (v to področje spada vprašanje pravice do svobodne vzgoje otrok in vse bolj aktualno vsiljevanje teorije spola).

Navodilo tudi pove, da se v teh načelih ne skrivajo vrednote, ki bi bile »same po sebi religiozne (konfesionalne)«, ampak gre za splošna človeška načela, ki jih odkrijemo tako v zakonih narave kakor v človekovih pravicah. Kakor je po eni strani legitimno, da se kristjan svobodno odloča za sodelovanje v določeni politični skupini, tako je po drugi strani nesprejemljivo, če sodeluje s tistimi, ki zagovarjajo vrednostni in »kulturni relativizem« ali »netolerantni laicizem«, kakor to imenuje navodilo. Enostavno povedano, kristjan, če kaj da na svoje krščanstvo, ne more biti preprosto politični oportunist, politična jegulja ali celo podlasica, ne more biti politični kameleon in pragmatik, v modernem pomenu te besede, ki ne pomeni nič drugega kot prilagodljivec v vsaki situaciji.

Prav slednje odlikuje slovenski politični prostor vse od druge polovice dvajsetega stoletja naprej. Iz enega oportunizma smo padli v drugega. Prej je veljalo pravilo, da si se moral prilagoditi partijskemu sistemu, če si hotel ali preživeti ali narediti kariero. Danes pa velja pravilo, da se moraš prilagoditi trendu, ki ga diktira medijski in tehnološki svet, če nočeš dobiti nalepke, da si konservativen in zarukan nazadnjak. Vsako izstopanje v prejšnjem in sedanjem družbenem ozračju je moteče. Ljudje rečejo, pa kaj se gre, kaj se vun meče, bi rekli Mariborčani. Ne vznemirjati v udobni prilagodljivosti, pustiti, da te nekakšen nevidni tok zgodovine odnese s seboj, kot se to skriva v frazi, danes so drugi časi. Zakaj bi plaval proti toku, ne bodi nor. Še več, to je lahko celo nevarno, smrtno nevarno, predvsem pa ni vedno politično korektno.

Zdaj pa si postavimo vprašanje, ali je berlinski zid in z njim komunistični sistem pred tridesetimi leti padel zaradi oportunistov ali zaradi tistih, ki so plavali proti toku, ki so celo žrtvovali svoja življenja, ker se niso bili pripravljeni podrediti in prilagoditi sistemu? Ob obletnici padca zidu so nam po slovenskih medijih solili pamet predvsem slednji, katerih cilj je bil in ostaja, da preživijo v vrhu oblasti v vsakem sistemu. O takšnih ljudeh pravi eden od utemeljiteljev moderne Evrope, Robert Schuman, »za politične ponarejevalce ni nič lažjega kot s pomočjo iluzij izrabiti dobra načela, in nič ni pogubnejšega od slabe rabe dobrih načel…«

Za dobro, zdravo, etično korektno politiko bi moralo veljati, da se po eni strani ve, na kakšnih predpostavkah in načelih politiki stojijo in na drugi strani, kako so sposobni za doseganje skupnega dobrega sklepati dogovore, kompromise, ki pa ne morejo žrtvovati osnovnih moralnih in etičnih orientacij. Letanje od ene do druge stranke in ustanavljanje strank za enkratno uporabo je zgovoren pokazatelj politične nezrelosti, oportunizma in moralne sprevrženosti, pri kateri svoboden in odgovoren kristjan ne more sodelovati ne aktivno, ne pasivno. Vsi kristjani, ki so imeli v odnosu do nacizma, fašizma, komunizma takšno držo, so soodgovorni za žrtve, ki so jih ti sistemi povzročili. In vsi kristjani, ki danes letajo od ene do druge politične police v političnem marketingu, so soodgovorni, da država ne gre v smeri skupnega dobrega, da se ustvarjajo nove oligarhije in da se pripravlja teren za nove oblike družbene nesvobode.

Oportunizem tlakuje pot totalitarizmom in absolutizmom, korupciji in krivicam. Že omenjeni Schuman pravi, »v resnični demokraciji obstaja ena sama omejitev svobode: temelji države in družbe morajo ostati zavarovani pred nasiljem in uničujočimi dejanji... Demokracija upošteva evolucijo idej in popravkov, ki nam jih prinaša izkušnja, se pravi lekcija o uspehih in neuspehih, pod nadzorom svobodnega razpravljanja in svobodne presoje«.

V naši državi smo priče kopičenju zakonov in pravil, ki omejujejo državljansko ustvarjalnost in svobodo na eni strani in na drugi strani puščajo vrednostno praznino tam, kjer bi morali preventivno preprečevati uničujoča dejanja do sebe, drugih in celotne skupnosti. Svoboda je postala pretveza za barabije in za zaščito posameznikove vesti, ki misli, da se mu ni potrebno ozirati na skupnost kot celoto. Dobro načelo svobode se zlorablja za iluzije, ki jih vedno znova proizvaja politični oportunizem. Takšna iluzija je bil komunizem, takšna iluzija je današnji Meščev levičarski populizem, takšna iluzija so Šarčevi novi obrazi, takšna iluzija je Židanova rdečo zelena lubenica in Kučanova nova teorija o tem, kako je berlinski zid padel na obe strani, vzhodno in zahodno.