Veliki in mali v Evropi

Evropska Unija | 17.05.2019, 21:19

V komentarju meseca aprila sem se naslonil na razmišljanja enega od ustanoviteljev sodobne Evrope, Roberta Schumana, ki so dosegljiva v slovenskem prevodu v knjigi z naslovom »Za Evropo«, ki je leta 2003 izšla pri Mohorjevi družbi. Schumanova stališča so po tolikih letih še vedno zelo aktualna in ključna za razumevanje sedanje in prihodnje politične situacije v Evropi.

V današnjem komentarju se bom dotaknil dveh njegovih poglavij, ki imata zelo pomenljiv naslov: »Brez Nemčije, kot tudi ne brez Francije, ne bi bilo mogoče zgraditi Evrope« in drugi: »Anglija bo sprejela integracijo v Evropo le pod pritiskom dogodkov«. Schuman vse tri velike evropske akterje analizira z vidika njihove kulturno zgodovinske in socialno psihološke drže, ki se je v zgodovini že večkrat preverila in potrdila.

Besedna zveza »nemško vprašanje« zadeva zavest Nemcev, da imajo »predpravico, prepričanje o vnaprej določenem poslanstvu, občutek lastne večvrednosti v razmerju do drugih narodov … Bila so obdobja, ko je Nemec stremel k hegemoniji, nadvladi, ker je bil ves prevzet od ideje prirojene večvrednosti. To se je zgodilo vselej, kadar je živel v okolju, katerega ozračje so ustvarjali uspehi in v katerem so ga utrjevali njegovi voditelji. Nemec je nagnjen k disciplini in poslušnosti. Ko ga uradni ukaz spodbudi k temu, da bi zmagal nad drugimi, se bo v tem smislu maksimalno angažiral«.

Za razliko od Nemčije se Francija ni nikoli sklicevala na svojo rasno večvrednost. Res pa je, da je »Napoleon sprevrgel demokratični ideal revolucionarnih armad v korist imperializma … Francija ni bila vselej zgled miroljubnega duha. Njena lastna enotnost ni bila ustvarjena brez bolečin in krvavih osvojitev … Treba je priznati, da je Francija poznala tudi dinastične ambicije, iskala je t. i. naravne in strateške meje, v nekaterih obdobjih celo ideološke vojne - recimo takoj po Valmyju, kar je Belgiji ostalo v spominu«.

Kar pa zadeva Angleže je Schuman mnenja, da je Anglija na svoj »Commonwealth vezana kot na punčico svojega očesa, ki ima zanjo prednost pred vsako morebitno moderno organizacijo … Za Angleža ima Commonwealth prednost, pa ne le kronološke, ampak tudi čustveno«. Schuman si postavi vprašanje, kako razložiti angleško stališče? »Ne angleška vlada ne angleški parlament ne moreta na nobenem področju priznati nobenih odločitev, ki jih ne bi sprejela sama in ki bi bila morda sprejete proti njima. Anglež je zelo navezan na načelo tistega, kar imenuje »nenapisana ustava«. Za razliko od Francozov, za katere velja samo tisto, »kar je napisano, kar je določeno z besedili; tisto, česar ni v njih, je brez vrednosti«. Anglija je skeptična do integracij, Francija je pet stoletij neutrudno delala na integraciji. Tudi Nemčija in Italija imata sicer veliko mlajšo izkušnjo integracije, a nimata takih psiholoških predsodkov kot Anglija.

Če povzamemo, se nemško vprašanje skriva v nevarnosti njihove superiornosti, francosko vprašanje v njihovi centralistični miselnosti in angleško vprašanje v njihovi commenwealtski samozadostnosti.

Schuman na podlagi teh predpostavk ugotavlja, da med evropskimi narodi niso zaceljene vse rane, ki so nastale kot posledica teh značilnosti političnega delovanja. »Naučiti se spoznati sebe takšne, kot smo, z lastnimi odlikami in pomanjkljivostmi, svojimi nagnjenji in razlikami, svojimi predsodki in svojimi navadami, je prvi pogoj vsakršnega zbliževanja … Sodobno Evropo bo treba ustvariti na sobivanju, ki ne bo goli aglomerat rivalskih, občasno sovražnih narodov, temveč dejavna, svobodno dogovorjena in organizirana skupnost«.

Schuman kot tvorec sodobne Evrope se je poglobil v politično socio-psihologijo teh treh velikih igralcev v Evropi. Če bi to počeli njegovi nasledniki v Bruslju, bi danes ne imeli pred seboj Evropske zveze, ki se ukvarja z vprašanjem starih in novih članic, discipline starih in nediscipline novih, ki je neenotna pri varovanju evropskih meja in pri socialni strategiji v odnosu do dežel, iz katerih bežijo ali begunci ali migranti; bi danes ne imeli brexita, ki je natančno posledica Schumanove analize angleškega političnega značaja.

Ker je migrantsko vprašanje odločilno pri sedanjih evropskih volitvah, si zastavimo vprašanje, kakšno vlogo so pri tem igrale vse tri velike države. Nemška večvrednost se je tokrat manifestirala skozi diktat članicam Evropske zveze o migrantskih kvotah. To se je dogajalo pod težo kompleksa nemške krivde, naložene z drugo svetovno vojno, ki bi jo Nemčija rada oprala s plaščem humanitarnosti in spoštovanjem človekovega dostojanstva. Predvsem na poljsko in madžarsko politiko je letel očitek češ, ko je bilo potrebno solidarno finančno podpreti postkomunistične države, se je to zdelo samo po sebi umevno, sedaj pa, ko bi morale biti te države članice solidarne do velikih, ki so se znašle v migrantski zgodbi, omenjeni državi ne vidita te nuje in zaveze. Pri tem so Nemci pozabili, da njihova hegemonija nima možnosti pri narodih, ki so bili njena žrtev. Očitek o finančni podpori novim članicam pa je v celoti pod pasom, saj vojne škode ni mogoče nikoli do kraja povrniti, hkrati pa se je zahodni kapital nemudoma preselil na Vzhod in to svojo priložnost izkoristil brez ideoloških ozirov - vse do brezobzirnosti.

Angleži so svoje meje do kontinenta zaprli in pustili migrante, da hirajo na francoski strani. Njihove nesolidarnosti nihče ni tako problematiziral, kakor članice višegrajske skupnosti, ki so prvič družno rekle odločen »ne« Bruslju in Angeli Merkl. Anglija je pustila na cedilu tako Nemčijo kot Francijo in se ukvarja z izstopom iz Evropske unije. Pri pritisku na t. i. nove članice s strani starih pa se je pozabilo, da so postkomunistične države občutljive na integracijski diktat vrhovnih institucij in na multikulturnost internacionaliostičnega tipa, ki zaudarja po nekdanji sovjetski blokovski ideologiji.

Na tej točki se je najprej zaostrilo s Poljaki, ki si ne dovolijo, da bi jim katerakoli zunanja oblast diktirala njihovo politiko. Poljski instinkt je vsekakor spoštovanja vreden, saj imajo dovolj izkušenj iz daljne in bližnje preteklosti. Poljaki svojo politiko razumejo izrazito zgodovinsko premišljeno, še več, kot prst Božje previdnosti, ki se je v novejši zgodovini pojavil v liku papeža Janeza Pavla II. Kdor tega ne spoštuje, v njih nima sogovornika. In prav Nemčija bi morala to subtilno spoštovati, ne pa sistematično napadati poljsko konzervativno politiko, ki jo poosebljata brata Kaczsynski, ki sta predstavnika katolištva v politiki, kar je za nemško miselnost vprašljivo. Ni pa vprašljivo, če se v politiki aktivno angažirajo protestantski pastorji ali njihovi ožji sorodniki. Poljska zagotovo ne bo nikoli pristala na sekularistično in liberalno Evropsko unijo, ki vsiljuje teorijo spola, pravico do splava, evtanazijo in mavrično ideologijo. Pri tem ji bodo sledili tako Slovaška kakor Madžarska, baltske države in ves Balkan.

Nemčija bi se nikoli ne združila, če pred tem ne bi deset let miroljubno delovala poljska Solidarnosc. Prav njena metoda miroljubnega pritiska na razgradnjo komunistične diktature je bila model za vse države, ki so bile pod komunizmom, da so ga spravile z oblasti z miroljubnimi sredstvi in z zelo malo žrtvami. Pri vsem pa je potrebno vedeti, da je Poljska izjemno občutljiva na vsako koketiranje z Rusijo. Pri slednjem Nemčija, še posebej njeni levičarji, niso bili nikoli nedolžni. Poljaki se dobro zavedajo, da je njihova prihodnost veliko bolj odvisna od transatlantskih zavezništev kakor evropskih. In to Nemčiji ni povšeči, še posebej sedaj ne, ker je tam šef Tramp, ki za nemško gospodarstvo ni prijeten partner. Poleg tega so Poljaki sprejeli veliko Ukrajinskih beguncev, ki so bežali pred Putinom in bodo bežali tudi v prihodnje. A tudi vprašanje Ukrajine za EU ni tako pomembno vprašanje, kot integracija muslimanskih mladeničev, ki pritiskajo na evropski kontinent. Vprašanje je tudi, kaj se bo zgodilo po brexitu s stotinami Poljakov, ki so v Anglijo odšli s trebuhom za kruhom.

Slovenska drža je med vsemi temi antagonizmi hlapčevsko pragmatična, poslušna pri vseh neumnih novotarijah, ki bi naj predstavljale civilizacijski napredek, dejansko pa so njegov zaton. Po zgodovinski izkušnji in notranjih problemih so nam najbližje države Višegrajske skupine. Skupaj z njimi bi lahko predstavljali ustrezno moč v Evropski uniji, kjer bi velikim nastavljali ogledalo njihovih skušnjav. Hkrati pa bi predstavljali in tudi ustrezno gojili živo mejo vizavi Rusije. A mi se raje naslanjamo na francoske idejne eksperimente zavožene modernosti in na skandinavsko multikulturnost ter na nemško gospodarstvo, kakor da bi se postavili na svoje noge in na svojo krščansko tradicijo. S te vrste koketiranjem nismo za nikogar verodostojen partner in bi v vsakem naslednjem kritičnem zgodovinskem trenutku »izviseli«, ker nimamo resnih in trdnih prijateljev.

Naši glasovi na evropskih volitvah se bodo delili po črtah, ki jih je že Shuman zarisal. Njegov apel še vedno velja: »Evropejci se bodo rešili le, če se bodo zavedali svoje solidarnosti pred enako nevarnostjo. Evropa mora prenehati biti zemljepisna skupina držav, razvrščena druga ob drugi, ki si med seboj prepogosto nasprotujejo, in mora postati skupnost sicer različnih narodov, ki pa jih povezuje enak obrambni in konstruktivni napor«.