Ob 100 letnici Prekmurja: Kako izbrisati zgodovinsko sramoto?

| 24.06.2019, 09:42

Na nacionalni RTV je v oddaji Panoptikum, 12. junija, voditelj Boštjan Narat, gostil direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, Metko Fujs, zgodovinarko Darjo Kerec, umetnostnega zgodovinarja Janeza Balažica in literarnega zgodovinarja Franca Justa na temo sto letnice priključitve Prekmurja k matični domovini.

V napovedniku in v uvodu oddaje je Narat pogovor zastavil z naslednjim izhodiščem: » Avgusta bomo praznovali stoto obletnico Prekmurja. Kakšen je kulturni pomen tega jubileja za samo Prekmurje in kaj za širši slovenski prostor? Kako ga razumeti v kontekstu zgodovine, politike, kulture oziroma literature in umetnosti?«.

Ker sem v zadnjem času tudi sam prebral nekaj zgodovinske literature na to temo, sem oddaji z zanimanjem prisluhnil. Marsikaj je bilo zanimivega in resničnega, zgodilo pa se je tudi natanko tisto, kar se dogaja od druge svetovne vojne in revolucije do danes, ko gre za Prekmurje. Zamolčali so nekaj zgodovinskih dejstev in slišali smo nekaj tez, ki so tipična za tisto razlago zgodovine, ki ima za ključ socialistično-komunistično in revolucionarno optiko, ne pa ljudi in nacionalni razvoj. Edina, ki je v oddaji enkrat omenila, da so za priključitev bili zaslužni duhovniki, je bila Darja Kerec.

V Mariboru je deloval, sedaj že pokojni zgodovinar, Viktor Vrbnjak, ki ga uradna zgodovinska stroka ni kaj veliko upoštevala. Za obe pokrajini na vzhodu Slovenije, Prlekijo in Prekmurje, pa je zapustil pomembno zgodovinsko dediščino, brez katere bi bili še bolj nebogljeni kot smo, ko gre za poznavanje tako slovenskega nacionalnega gibanja v Prlekiji, kakor za priključitev Prekmurja k matični domovini, po prvi svetovni vojni.

Vrbnjak je ob 100 letnici prvega slovenskega Tabora v Ljutomeru, leta 1968, uredil in izdal zbornik »Svet med Muro in Dravo«. Ob 80. obletnici priključitve Prekmurja Sloveniji pa zbrane razprave in članke dr. Matija Slaviča, »Naše Prekmurje«. Obe publikaciji sta temeljni za razumevanje naše slovenske zgodovine od pomladi narodov do danes.

A ime Vrbnjaka in Slaviča zaman iščete v eni od zadnjih uradnih Zgodovin Slovencev, ki je izšla pri Cankarjevi založbi v času starega režima, leta 1979. Toliko večje presenečenje pa človek doživi, ko pogleda v imensko kazalo Slovenske novejše zgodovine, ki je izšla leta 2005 pri Mladinski knjigi. Tudi v tej ni ne duha ne sluha o Slaviču, Kovačiču in Vrbnjaku.

Na sliki jugoslovanske delegacije, ki je bila na mirovnih pogajanjih v Parizu je samo Ehrlich, čeprav Vrbnjak v zborniku objavlja sliko, na kateri je tudi Slavič. Med tem pa v predstavitvi oblikovanja slovenskih političnih taborov v Slovenski novejši zgodovini berete o nekem Vinku Fereri Klunu, »ki je zapustil slovenski tabor in se pridružil nemškim liberalcem«, kot da je to bila usodna poteza za narodno zgodovino. In temu naj rečemo, da gre za zgodovino kot znanstveno vedo?

Ne, še vedno gre v določenem delu za zgodovino kot deklo politike in deklo revolucionarne optike, ki na Slovenskem pomeni razvojno vizijo, v resnici pa je anarhična, destruktivna, lažniva in kradljiva. In primer Prekmurja to samo potrjuje.

Poglejmo nekaj bolj ali manj zamolčanih dejstev:

Zapletalo se je že pri delegaciji Kraljevine SHS, ki je zastopala interese nove države na pariški konferenci. Predsednik srbske vlade Nikola Pašič, ki je predsedoval delegaciji ni bil naklonjen slovenskemu delegatu, dr. Ivanu Žolgerju, ker je bil edini slovenski minister v eni od zadnjih avstrijskih vlad.

Politični vrh delegacije je imel strokovno podporo v več sekcijah. V etnografsko-zgodovinski sekciji sta delovala tudi teologa Kovačič in Slavič poleg Ehrlicha. Narodni svet za slovensko Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918 v Mariboru, v katerem je sodeloval general Maister, je dr. Kovačiču zaupal referat za meje na slovenskem Štajerskem, dr. Slaviču pa za meje v Prekmurju.

Na pobudo dr. Korošca so pričeli pripravljati gradivo o slovenskih mejnih vprašanjih. Pri tem so imeli pomembno vlogo še inženir Mačkovšek, Beg in Žolgar. Narodna vlada je na čelo slovenske delegacije za mirovno konferenco postavila dr. Žolgerja. V januarju 1919 je obravnavala položaj v Prekmurju na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil tudi memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič zahtevala priključitev ozemlja med Muro in Rabo k novo nastali jugoslovanski državi. Kolebanja okrog vprašanja, ali naj Maister zasede tudi Prekmurje so trajala tako dolgo, da je to na mesto Slovencev najprej stopil medžimurski kapetan Jurišič, ki je zasedel nekaj prekmurskih krajev.

Vrbnjak ugotavlja, da je na začetku februarja 1919 za Slovence v Parizu slabo kazalo. Primorska je bila že na pol izgubljena, tudi severna meja ni bila določena. Politiki so mislili, da ne bomo imeli težav pri uveljavljanju svojih interesov, saj smo bili na strani zmagovalcev proti poražencem Nemcem in Madžarom. Srbi pa so igrali svojo igro z Italijani, da bi dosegli svoje na meji z Romunijo in Bolgarijo. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila površno pripravljena. Verjetno ne slučajno, saj v njej ni bilo Radgone in Prekmurja. V marcu 1919 je bilo na konferenci že dokaj sprejeto stališče, da bo meja na Dravi in da bomo izgubili slovensko govorno panonsko pokrajino do Monoštra.

Za pogajalce je tako bilo ključno, kako je katera stran uspela svoj interes utemeljiti z etnografskimi dejstvi. Kovačič je imel pripravljeno publikacijo v francoščini »La Styrie«, Slavič pa tudi dve spomenici v francoščini, »Le Prekmurje« in »De la Statistique du Prekmurje«.

Na osnovi teh publikacij so predstavniki mirovne konference dobili uvid v situacijo, tako na Štajerskem kot v Prekmurju. Vrbnjak pravilno ugotavlja, da se je situacija na konferenci nekoliko spremenila po tem, ko je na Madžarskem 21. marca 1919, prevzela oblast boljševiška vlada pod vodstvom Bele Kuna.

»Strah pred vdorom boljševizma je združil velesile, ki so posredno pokazale nekaj naklonjenosti za hitrejše reševanje prekmurskega vprašanja« ugotavlja Vrbnjak. Nastanek Madžarske sovjetske republike je bil dovolj tehten razlog za svetovne velesile, da jih je začelo zanimati, kje bo meja na severu-vzhodu nove kraljevine SHS. Pri tem je odigral pomembno vlogo ameriški major Johnson, ki se je poznal s srbskim fizikom Pupinom, delujočim v Ameriki. Johnson je izdelal predlog meje na podlagi Slavičevega gradiva, ki je bil 20. maja 1919 sprejet v obliki, kakršno poznamo danes.

Vprašanje vojaške zasedbe Prekmurja s strani jugoslovanske vojske se je vleklo vse do konca julija. Vrhovni svet je 1. avgusta odobril zasedbo, to je na dan, ko se je na Ogrskem zrušil boljševiški sistem Bele Kuna. 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in vzpostavile civilno oblast.

Slavič je s svojim delom zavrnil »vendsko« teorijo, ki jo je zagovarjal v imenu Madžarske prekmurski rojak Mikola doma iz Gornjih Petrovec in hrvatsko teorijo, ki jo je zagovarjal Bjelovučić.

V svoji publikaciji Prekmurje v posebnem poglavju predstavi tudi boljševizem v Prekmurju, ki je postal realna nevarnost po razpadu avstro-ogrske monarhije. Zanimiv pojav je oseba Vilmoš Tkalec, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva in postal poveljnik obmejne policije na reki Muri, sicer pa je bil organist pri Jožefu Kleklu starejšem, enem od vnetih zagovornikov priključitve Prekmurja k matični domovini.

Tkalec je postal civilni komisar v Murski Soboti pod Madžari, ki so močno nasprotovali širjenju jugoslovanske ideje v Prekmurju. Med drugim so preganjali Klekla. Ko je konec marca 1919 na Madžarskem prevzela oblast boljševiška vlada, je Tkalec postal boljševiški komisar v Murski Soboti.

Organizacijsko so bili boljševiki šibki, za to so delno sodelovali z bivšimi župani in duhovniki. Delno so izvajali tudi agrarno reformo in zasegali cerkveno premoženje. Med njimi ni manjkalo judov. Sredi junija 1919 je boljševiški prekmurski vladar Tkalec začutil, da je v nevarnosti, ker ni dovolj dosledno izvajal boljševiških odlokov. Prihajalo je do napetosti med njim in tujimi boljševiškimi predstavniki. Ustanovil je samostojno »Mursko republiko« in naenkrat začel zagovarjati slovenstvo. Iskal je zavezništvo pri jugoslovanski vojski in pri avstrijski. Našel ga je pri slednji. Boljševiška centrala v Budimpešti je nad njega, sedaj v vlogi »protirevolucionarja«, poslala teroriste, kot jih imenuje Slavič. Bitka je bila resna in Tkalec jo je izgubil.

Nova oblika boljševizma je bila veliko bolj trda in neizprosna, proti slovenska in proti cerkvena. »Tkalčevo mesto prekmurskega guvernerja v Murski Soboti je zasedel neki Žid« pravi Slavič in doda, da je ta oblast od ljudstva terjala avstro-ogrski denar in pobirala kmetom dobrine.

Prekmurje je bilo na robu lakote, ko se je 1. avgusta 1919, zrušil boljševizem v Budimpešti. Ko je jugoslovanska armada vkorakala 12. avgusta, so se boljševiki brez boja umaknili. Ta epizoda o boljševizmu je pomembna, saj sredi Murske Sobote danes stoji spomenik boljševiški armadi, ki je po drugi svetovni vojni šla preko Jugoslavije, ropala, kradla in posiljevala ženske.

Tkalcev, ki so primerni za vse sisteme in ki kombinirajo cerkveno pripadnost s politično slo po oblasti, pa imamo danes dovolj v vseh slovenskih pokrajinah.

Na spletni strani Murske Sobote tako o spomeniku beremo:

»Spomenik zmage je bil zgrajen po načrtih ruskega arhitekta Arončika iz belega cararskega marmorja v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov. Svečano so ga odkrili ob prisotnosti predstavnikov zavezniških sil 12. avgusta 1945. Zasnovan je kot grobnica, ki simbolizira obzidje Kremlja, pred katero stoji častna straža, nad njo pa se dviga mogočni obelisk z Leninovo podobo na bronasti medalji… Ob zlomu komunizma, ko je padlo mnogo podobnih spomenikov, se je ta ohranil kot svojevrsten simbol Murske Sobote in njene zgodovine, obenem pa ohranja spomin na žrtve, ki jih je terjala vojna«.

Verjetno sedaj razumemo, zakaj so proslavljanje 100 letnice priključitve Prekmurja matični Sloveniji iztrgali iz rok prekmurskim katoličanom in njihovi škofiji. Zakaj je na čelu proslavljanja gospod Milan Kučan in zakaj tudi direktorici pokrajinskega muzeja ni šlo iz ust, da so katoliški duhovniki bili ključni protagonisti, ki se jim lahko Prekmurci in Slovenci zahvalimo, da ima slovenska kokoš na zemljevidu glavo.

Ironija prekmurske zgodovine in slovenske je, da slavimo in postavljamo obeležja tistim, ki so narod uničevali, ne pa tistim, ki so ga povezovali in reševali.

S Slavičem kot rektorjem ljubljanske Univerze imajo težave tudi na Univerzi, ker je bil rektor v času italijanske okupacije in ker ni bil na strani revolucije. Tako kot mnogi drugi je tudi Slavič bežal pred boljševiki na koncu druge svetovne vojne in preživel tri leta v izgnanstvu. To je bila prva zahvala tistih, ki so se postavili kot edini na čelu narodnega osvobajanja, ljudem, ki so za slovenstvo res nekaj naredili.

Druga zahvala je ta, da Slavič in njemu podobni uživajo popoln zgodovinski molk že več kot sedemdeset let. In tretja zahvala bo, da si bodo priključitev Prekmurja matični Sloveniji, pripeli na prsi nihče drug, kot najzvestejši nasledniki boljševizma na Slovenskem.

Ko bo v Murski Soboti na mesto spomenika liderju boljševizma Leninu stal spomenik vsem zaslužnim za to, da je Prekmurje danes Slovensko, in ko bo most pri Veržeju čez Muro poimenovan po Slaviču, ko bodo vsi večji slovenski kraji imeli ulice poimenovane po teh možeh, takrat bomo lahko govorili o normalni državi in o zgodovini kot stroki, ki postavlja in podira spomenike na podlagi dejstev, ne pa laži.

Slovenke in Slovence, ki dobro in pošteno v srcu mislijo, je potrebno pozvati, da se množično udeležijo cerkvene proslave ob 100 letnici priključitve Prekmurja k matični domovini, 17. avgusta v Beltincih.

Da tako izbrišemo sramoto zgodovinskega molka in sprevračanja zgodovine po komunistični maniri. Vi, drage Prekmurke in Prekmurci, pa morate doseči, da se v vaši regijski prestolnici odstrani boljševiški spomenik, v nasprotnem primeru vam v naslednjih sto letih noben Slavič več ne more pomagati!