Spopad s križem

| 19.04.2019, 22:01

Danes, na veliki petek, sta se v Torontu srečala slovenski filozof Slavoj Žižek in kanadski psiholog Jordan Peterson. Nekateri so to poimenovali "srečanje stoletja". Če bi sklepali iz naslova, Kapitalizem proti marksizmu, bi lahko rekli: srečanje, ki je zamudilo celo stoletje, saj smo to temo prežvekovali že celo dvajseto stoletje.

Da se ponovno vrača na sceno sveta, je posledica dejstva, da je svet izgubil zgodovinski spomin. Samo v praznino tega spomina se lahko vrača marksizem kot obravnavanja vredna ideologija. Nekaj, kar bi morali odvreči na smetišče zgodovine, se postavlja v središče globalne diskusije. In to zahvaljujoč slovenskemu filozofu. Ne, hvala. Če bi imel Žižek v mislih vsa grobišča po Sloveniji, ki so posledica zablode marksizma in tudi krščanskega socializma, bi moral molčati, ne pa, da vsemu svetu prodaja svoje nove interpretacije marksizma, kar je v bistvu novi opij za ljudstvo. Bistvena razlika med njim in Petersonom je prav v tem, da slednji govori iz življenjske izkušnje, Žižek pa iz jezikovnih in filozofskih konstruktov, ki znajo biti medijsko provokativni, življenjsko pa neuporabni. Tako kot bo medijsko napihnjen ta "zgodovinski" pogovor, tako bo tudi zgodovinsko pozabljen in nepomemben. Iz komentarjev v kanadskih medijih se da razbrati, da imata vsak svoje vernike, ki niso pripravljeni poslušati argumentov, ampak so vnaprej opredeljeni. Popolnoma enako kot pri nas.

Sicer pa je za temo letošnjega velikega tedna poskrbel požar v pariški katedrali. Ali bo 15. april postal tako pomemben datum kot 11. september, bomo videli. O dogodkih, ki usodno odločajo o zgodovini v nekem stoletju, odloča prihodnost in ne sedanjost. Tako kot ni enotnega mnenja o tem, zakaj in po zaslugi koga so se zrušile newyorške stolpnice, tako bodo mnenja o razlogih za požar v katedrali Notre-Dame ostala razdeljena. A dejstva, ki ostajajo zamolčana v ozadju požara pariške katedrale, so nesporna. Uradni podatki francoske policije govorijo o več kot tisoč napadih na krščanske osebe ali objekte v minulem letu. Ti so se v prvih mesecih tega leta povečali za 50 %. Med najbolj podlimi in medijsko zamolčanimi je bil napad  v mestu Nimes, kjer so zažgali cerkev in na njeno steno naredili križ iz človeških fekalij, nanj pa nalepili hostije iz tabernaklja. Zakaj o tem dejanju ne poročajo vsi svetovni mediji? Lahko trikrat ugibamo. Kaj bi bilo, če bi kdo nekaj podobnega naredil na judovsko sinagogo? Kaj bi bilo, če bi kdo s fekalijami onečastil mošejo? Ali če bi se to zgodilo na kakšni pomembni stavbi političnih oblasti? Eno je gotovo, medijske blokade bi ne bilo. Tudi ob goreči pariški katedrali so nekateri komentarji izražali svoje zadovoljstvo in veselje. Ne glede na to, ali je požar v Parizu nesreča ali ne, bo postal simbol grmade enaindvajsetega stoletja, na kateri dve ideologiji družno netita požare proti katoliški Cerkvi: to je multikulturno levičarstvo, skrito za manjšinami in politično korektnostjo ter džihadizem islamskega izvora. Tako smo priče podobni povezavi kot je nastala med kraljem Herodom in Pilatom pri obsodbi Jezusa. Tudi v tem primeru sta se povezala in podprla dva, ki sta bila sicer navidezna sovražnika, a ko sta našla skupnega grešnega kozla, sta na to pozabila ali sta to taktično zlorabila.

Veliki teden, veliki petek pa še posebej, nas postavlja pred dramo človeške zgodovine. Spominjanje te drame nam omogoča, da v njej dobimo ključ za razumevanje sedanjosti in človeštva v celoti. V Jezusovem primeru je šlo za konflikt med različnimi razumevanji kraljestev; danes bi rekli, šlo je za različno razumevanje oblasti. Judovski veliki duhovnik je imel ne samo versko, ampak tudi politično moč, ki jo je delil s kraljem Herodom in okupatorskim cesarjevim namestnikom v Palestini, Poncijem Pilatom. Judovski oblastniki in oblast rimskega okupatorja so kolaborirali pri obsodbi Jezusa. Jezus z nobenim dejanjem ni ogrožal politične oblasti, nobenega od njih. Posebej je poudaril, da njegova oblast ni od tega sveta.

V čem so se torej počutili ogrožene od njega, da so ga na vsak način hoteli umoriti? Natanko v tistem, v čemer se lahko počuti ogroženega vsak človek ali oblastniki v katerem koli času, namreč v duhovni pripadnosti ali nepripadnosti. Kaj s tem mislim? Mislim na sleherno izvajanje avtoritete, od starševske do politične. Vsaka avtoriteta teži k temu, da ji ljudje sledijo, da jo vzamejo za absolutno. Da jo izberejo, izvolijo in da ji ostanejo zvesti. Bolj ko je avtoriteta negotova vase, bolj se boji, da bo izgubila svoj vpliv. Tako postane ljubosumna in manipulativna. Začne uporabljati vsa sredstva za ohranjanje vpliva in moči, nazadnje poseže po najbolj grobih in nasilnih. Verodostojni avtoriteti pa se za to ni potrebno bati. In katera je verodostojna? Kristusova, ki služi in ne vlada. Gre torej za dva popolnoma različna koncepta avtoritete. Služi pa tista, ki ne postavlja na prvo mesto ne ideologije ne koristi ne promocije lastne veličine in mitologije lastnih zaslug za narod. Jezus si je gradil avtoriteto z verodostojnostjo med oznanilom in dejanji do konkretnih oseb. V njegovih dejanjih pa je vedno šlo za to, da je zmagovalo življenje nad smrtjo, dobro nad slabim, pravica nad krivico, odpuščanje nad maščevanjem, usmiljenje nad obsodbo. To pa je možno samo tako, da sprejmemo razlikovanje med resnico in lažjo.

Jezusov odgovor Pilatu, ki je bil vrednostni relativist, kot prevladujoča miselnost današnjega zahodnega sveta, na vprašanje, "Torej si vendarle kralj?" je bil: "Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas".

In Pilatov znani skeptični ali cinični odgovor je bil: "Kaj je resnica?"

Odgovor, ki ga slišimo še danes in nam odzvanja vsak dan skozi prevladujočo sodobno kulturo, za katero je resnica v celoti odvisna od vsakega posameznika in njegovih individualnih odločitev. Za naš čas velja, da o ničemer, najmanj pa o Bogu, lahko rečemo karkoli gotovega in zavezujočega. Govorimo o vrednostnem relativizmu, ali o krizi vrednot.

In o kakšni resnici je govoril Jezus? O resnici oziroma resničnosti človeka in Boga. Njegova podoba človeka in njegova podoba Boga sta ključ za razumevanje sveta, človeštva, zgodovine in civilizacij. Ta ključ je povzet v velikem petku in veliki noči. Kako? Tako, da se v velikem petku dogaja celotna drama človeškega trpljenja in nasilja. V veliki noči pa celoten razplet te drame, z večnim življenjem, s tem, da drama ne ostane v tragediji, ampak se odvije v odrešenost. Eden ključnih problemov sodobnih ideologij in filozofij je prav v tem, da človeka potiska v tragedijo in ga tam želi tudi zadržati ali pa ponuja rešitve, ki tragedijo še bolj poglobijo. Jezus nikogar ni zavajal ne z idejami ne z dejanji. Ni se imel za ideološkega, političnega, ekonomskega, socialnega ali vojaškega rešitelja človekovih problemov. Ni eksperimentiral z ljudmi in za seboj puščal Auschwitze, gulage in Hude jame. Ne, on je bil prav tam in s tistimi, ki so bili žrtev vseh zgodovinskih eksperimentov.

Danes, na veliki petek, imamo tako več kot dovolj razlogov, da v vseh oblikah trpljenja in bolečin vidimo Jezusovo navzočnost, njegov prototip, njegov arhetip. Tudi danes smo priče krivim obsodbam in nedolžnim žrtvam, medijskemu linču in obsodbi pred dokazanimi zli dejanji, tako v Sloveniji kot po svetu. Tudi danes se nam v obraz posmehujejo, češ, kaj je resnica. Tudi danes se posplošeno kriči: Križaj ga! Tudi danes organi pregona izpuščajo resnične lopove in zapirajo majhne ribe ali pa celo nedolžne. Samo poglejmo zadnji domači primer Noviča in napoved sodnika Radonjiča: "Ker sem želel pošteno soditi, bom že čez mesec dni v suspenzu." In vendar pravna država zmaguje zaradi pogumnih in poštenih pravnikov; in vendar v politiki zmaguje dobro, zaradi politikov, ki služijo ljudem in ne sebi ter svoji ideološki kasti; in vendar v ekonomiji zmaguje skrb za skupno dobro in ne za egoistične koristi; in vendar v Cerkvi zmaguje nesebično in predano poslanstvo za Božje kraljestvo in ne za kraljestvo tega sveta; in vendar je in bo zmagal vstali Kristus nad knezom teme. Duhovno moč velike noči vam želim in vas pozdravljam iz Toronta, a ne s prizorišča velikega spopada med Žižkom in Petersonom. Za kristjana je ta spopad dobil svoj epilog že pred več kot dva tisoč leti.