Trajnostni razvoj - da, ampak kako?

Politika | 06.12.2019, 14:21 dr. Hubert Požarnik

Evropski poslanci so pred dnevi na zasedanju v Strasbourgu sprejeli resolucijo o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer v Evropi in po svetu. V njej zahtevajo od Evropske komisije zagotovilo, da bodo vsi proračunski in zakonodajni predlogi skladni s ciljem omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 stopinje Celzija.

Okoljski problemi niso nekaj novega. Nova sta obseg in vzrok teh problemov. Oboje je danes tolikšno, da resno ogroža vse človeštvo in življenje na našem planetu sploh.

Za mejnik današnje izostrene okoljske zavesti smemo imeti knjigo Mrtva pomlad Američanke Rachel Carson, v kateri je leta 1962 opisala posledice strupenih kemikalij v kmetijstvu. Posebno velik odmev v javnosti je doživelo leta 1971 objavljeno poročilo tim. Rimskega kluba, združenja znanstvenikov, pod naslovom »Meje rasti«; v njem so podali izsledke modelne študije, kam vodi današnje sočasno večanje števila ljudi na našem planetu, industrijske proizvodnje, rabe naravnih zalog in onesnaženosti okolja. Ugotovili so: prvič – če bo šlo vse tako naprej kot doslej, nas čaka še pred letom 2050 huda ekološka katastrofa; in drugič – temu se je mogoče izogniti le, če bomo način življenja in dela kar se da hitro prilagodili naravnim danostim našega planeta.

Temu poročilu so sledile številne druge študije, ki so prišle do istih dognanj. Posledica je bila ustanovitev »Svetovne komisije za okolje in razvoj« pri Združenih narodih; njena naloga je bila, izdelati okoljevarstveno strategijo, ki bi zagotovila nadaljnji materialni in socialni razvoj človeštva brez škode za okolje. V poročilu te komisije, ki je leta 1987 izšlo pod naslovom »Naša skupna prihodnost«, beremo: »Naj kažejo bilance naše generacije še tak dobiček, našim otrokom bomo zapustili le izgubo. Brez namena in možnosti povrnitve si izposojamo od prihodnjih rodov naravni kapital.«

Kdaj je »trajnostni razvoj«, gledano zgolj z ekološkega zornega kota, sploh mogoč? Preprosta pamet pove, da le tedaj, če človeštvo ne porabi več neobnovljivih surovin in virov energije, kot jih v istem času ustvari narava, ali njihovih nadomestkov. Poleg tega pa ne sme človeštvo izpustiti, izliti ali vreči v okolje več škodljivih snovi, kot jih lahko narava v istem času brez kratkoročne ali dolgoročne škode sprejme ali razkroji. Žal smo danes od tega še zelo oddaljeni, tako da varstvo okolja pogosto ni nič drugega kot površinska kozmetika. Poleg tega je pojem »trajnostni razvoj« preveč omejen na odnos med ekonomijo in ekologijo, vse premalo pa slišimo o nujnosti, da je treba trajno ohraniti tudi kulturne, duhovne in moralne zaloge ter vire, ki so prav tako iz dneva v dan bolj onesnaženi in brez varstva katerih tudi na ekološkem področju ne bo pravega premika na bolje.

Skratka: Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.

»Zahteva po boljšem življenju«, je zapisal papež Janez Pavel II leta 1991 v okrožnici »Ob stoletnici«, v kateri je zagovarjal med drugim nujnost politične, ekonomske in moralne prenove ter humane ekologije, »ni nekaj slabega, toda napačen je življenjski slog, ki si domišlja, da je boljši tedaj, kadar je usmerjen na imeti in ne na biti… Zato si je treba prizadevati za takšen življenjski nazor, v katerem bodo iskanje resničnega, lepega in dobrega ter povezanost z drugimi za skupno rast tiste prvine, ki bodo odločale o proizvodnji, potrošnji, varčevanju in naložbah.«

Kdor misli, da njegovo spremenjeno ravnanje ne bo imelo nobene teže, naj se zamisli ob naslednji basni: »Povej mi, koliko tehta snežinka? Vpraša vrabček goloba in golob mu odgovori: »Ne dosti več, kot nič.«

»Potem ti moram povedati čudno zgodbo«, pravi vrabček. Sedel sem na veji drevesa, tik ob deblu, ko je pričelo snežiti. Ker nisem imel kaj početi, sem štel tiste snežinke, ki so padle na vejo in obležale na njej. Bilo jih je tisoče. In glej – padla je še ena snežinka, težka, kot praviš, ne dosti več kot nič. In veja se je zlomila.

In nauk: Nikoli ne moremo vedeti, ali za spremembo ni potrebno samo še ravnanje enega samega človeka.