Domotožje po nebesih

Komentar tedna | 01.11.2019, 14:40 s. Emanuela Žerdin

Danes praznujemo enega najlepših cerkvenih praznikov – praznik Vseh svetih. Koledarji so polni imen tistih, ki so umrli v veri v Kristusa, a ker je svetnikov veliko več, tisoč in tisoč, rabimo tudi današnji praznik. Kot neke vrste znak, kje je doma prava sreča. Ljudje danes uporno iščemo srečo v materialnih stvareh. A kljub obilju, ki ga imamo mi, narodi Evrope, smo nesrečni, neizpolnjeni, nedorečeni, nikoli siti…

V knjigi Razodetja , ki jo najmanj beremo, so nebesa prikazana kot sijajno mesto zgrajeno iz najdragocenejšega materiala – dragih kamnov in zlata, nikjer ni ne solz ne bolečine; tam je sreča doma na vsaki ulici, na vsakem pragu, u v vsakem domu in v vsakem srcu. In to ni pravljica, ampak resničnost, ki se dotika hrepenenja tam na dnu našega srca in vzbuja neutolažljivo domotožje – po domu, kjer najdemo vse tisto, kar ljudje rabimo za popolno, čisto in večno srečo.

Ali nismo v 21. stoletju priča čudnemu onesnaževanju duha? Ne samo, da je polno odpadkov in smeti v naših pokrajinah, naravi in planetu, čudne smeti uničujejo tudi našega duha. Materialne stvari nam obljubljajo srečo, ki se zgodi v trenutku, ko kupimo najboljši avto določene znamke, ko obiščemo sanjsko mesto na določenem kotičku zemlje, ko zmagamo na lotu in dobimo vrtoglavo vsoto denarja, že če kaj dobrega pojemo, smo naenkrat srečni! Ker nam to ponavljajo v vseh reklamah kar sredi film, ko je najbolj zanimivo, sredi politične debate, ko je najbolj bučno, sredi tekmovanja, ko je tako napeto da se zrak lomi… počasi verjamemo, da imajo prav, da je res tako.

Vendar hitro pride tudi razočaranje! Poješ nekaj, popiješ, se voziš sem ter tja, obiščeš vse kraje sveta, vidiš najbolj divje zabave. … a ko se vrneš domov, se vznemirjenje konča in v srcu spet nastane puščava, ki vpije po nečem drugem, drugačnem.

Vse več ljudi se v današnjem, tehnološko tako popolnem svetu, tako ustrežljivem, da zadovolji vse mogoče človeške potrebe, srečo poiskati nekje drugje. Oživele so romarske poti, ki vodijo drugam, proč od hrupnega središča, proč od nakupovalnih centrov, nekam v samoto narave… Vodijo v iskanje duhovne dimenzije, nekaj kar ni odvisno od financijskih napovedi, niti od zakonov te ali one države niti od leve ali desne vlade. Na teh duhovnih poteh se vidi, kako močno je v ljudeh skrito domotožje po nebesih, po kraju, kjer se ne dogaja nič hudega in slabega, kjer si sprejet in ljubljen.

Mnoge duhovne poti vodijo daleč od naših mest, naših krajev, od simbolov naše vere, nekam v Indijo ali še dlje. Kaj smo naredili narobe, mi, kristjani, da smo zameglili pot, ki nam jo je Jezus pokazal in vodi k popolni sreči, k izobilju življenja? Kdaj in zakaj smo zaprli Sveto pismo in njegovo modrost zamenjali za reklamne napotke vsakdanjih ponudb? Kako to, da sami nimamo več v očeh hrepenenja po Bogu, po ljubezni, po dobroti? Smo svoje srce, tako kot svojo vero, prekrili s smetmi materialnih dobrin in telesnih užitkov in ne najdemo več poti kvišku?

Na srečo, pa imamo mnogo svetnikov že tukaj na zemlji. Tudi oni so samo ljudje, ki se mučijo z vsakdanjim delom, vzgojo otrok, nerazumljivimi zakoni, nedobrodošlimi težavami… Ali ti ljudje, ti svetniki med nami, imajo svetle oči, kot tisti otrok se je z najlepšim nasmehom na internetu, ki se je nasmehnil očetu, ko se je prebudil iz kome. Ti ljudje imajo v sebi molitev, lepšo od najlepših melodij, kar jih človeško uho sliši. Ti ljudje so lepi z neodoljivo lepoto kot je bila lepa Mati Terezija, ko je zgubana, stara in onemogla, z Bogom v srcu hodila med umirajočimi. To so ljudje, ki v nas vzbujajo hrepenenje po svetosti, po dotiku našega Odrešenika Jezusa, in ko jih srečam, se v meni rodi neodoljivo domotožje po nebesih… Po tistem krasnem mestu, zgrajenem iz biserov Kristusove krvi, dragulji ljubezni in zlata dobrote. Domotožje me žene, da vztrajam, da stopam po poti vsakdanjega življenja z dvignjeno glavo in nikoli ne izgubim upanja. Moje domotožje raste z leti in vse bolj si želim, da stopim enkrat v mesto, ki mu je središče moj Gospod in kjer bom končno spet srečala vse tiste drage osebe, s katerimi sem skupaj drobila korake na tej naši, včasih trdi, včasih mehki življenjski cesti.

Praznik je. Šli bomo ali smo že šli, na grobove naših dragih pokojnih, ki so v Sloveniji zmeraj polni rož in sveč. Ali bomo znali dvigniti duha in začutiti hrepenenje in domotožje po večnem življenju tam iznad zvezd, ali pa bomo, kot po navadi, samo molče strmeli v grob in potem čim prej pozabili na našo minljivost in umrljivost?

Spomin na pokojne nas dviguje iz zemeljskih dolin v višave, bliže Bogu. Molitev nam pomaga, da dopustimo hrepenenju našega srca, da se odrazi v naših očeh in nam prinese košček tiste sreče, po kateri nas vse življenje žene skrito, nezavedno domotožje. In nam pomaga umiriti bolečino slovesa z resnico, da tam v nebesih imamo dom, kjer smo vsi ljubljeni in dobrodošli. Tam se bomo srečali za večno in se nikoli več ne bomo poslovili.