Rudi Zgaga: "Glavni aspirin je v zaupanju"
Slovenija Nataša Ličen
Slovenija ima zaradi razgibane pokrajine številne doline v objemu gora, do katerih se vijejo vijugaste poti, so težko dostopne, zato se zdi, da so odmaknjene in ljudje v njih prikrajšani za sodobno udobje. A ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.
V eni od teh dolin, v dolini Baške grape, so se domačini zavzeli za oddajnik, ki bi jim omogočal slišati radijske vsebine Radia Ognjišče. Ob letošnjem srebrnem jubileju našega oddajanja smo jih obiskali in zgodbo predstavili širši javnosti. Posebno mesto v njej ima Rudi Zgaga, ki ga boste srečali v Planinskem domu Petrovo Brdo. Tam je nastajal tudi ta pogovor.
Na tujem primeš za tujo kljuko, doma za domačo
Rudi Zgaga: »Ljudje v naši dolini so trdno vraščeni v svoj prostor. Nihče zlepa ne pomišlja, da bi kar tako zlahka zapustil, kar so dedki in babice s trudom pridobili, je treba ohranjati in peljati stvari naprej. Nekateri ostajamo, mladi gredo seveda za boljšim kruhom. Toda, kot je rekla ena žena tukaj: »Nič ne branimo mladim, naj kar gredo po svetu, bodo že sami ugotovili, da v tujini za tujo kljuko primeš, doma pa za domačo.« Prav je, da ljudje vidijo in spoznajo svet, potem so pa tudi doma stvari več vredne.«
Mišice potrpežljivosti in zaupanja je treba stalno trenirati
»Če ni tega treninga je hitro atrofija, oziroma po domače, če se pod lonec kuri je vroč, če se neha, je hitro mlačen. Kdor ohranja to duhovno kondicijo, bo lažje prenašal tegobe tega sveta, ki jih ni malo, vemo v kakšnih stiskah živijo ljudje. Treba je razvijati sočutje do soljudi, delati stalno na sebi, da bi se stvari razvijale v smeri Božjega načrta. Če se to opusti, če se opusti molitev, po mehansko ni več kompresije, ve pa se, kaj je obratno od kompresije, zato pa tudi prihaja na tolikih koncih do malodušja pri ljudeh in obupavanja. Ugasne lesk v očeh, ker ne iščemo tam, kjer je treba iskati.«
Ni treba iti v Bombaj, da bi našli srečo
»Prav je, da spoznavamo druge kulture, toda vse kar potrebujemo za srečno večnost je v veri naših babic in dedkov, tega se moramo zavedati. V vseh ljudeh je dobro in slabo, kar iščemo pride na plan. Treba je nastopati z zaupanjem in dobro voljo. Do katere mere biti zaupljiv, pa je treba stalno preverjati, ker moderni svet pretirano zaupljivost jemlje kot nekakšno bebavost, nepravilnost. Bil sem po Iraku, Jordaniji, Iranu, v Kataloniji in tako naprej, bil v zaporu v Turčiji, pa se mi ni nikoli zgodilo nič slabega. Ko je padal Berlinski zid, sem ga šel pomagat rušit tamkajšnjim študentom. Svojo vero sem povsod izpričeval, iz katerega kulturnga prostora prihajam in ljudje so to spoštovali. Nikoli ni nihče z menoj slabo postopal, vedno se je dobro izšlo.«
Danes je veliko nakladanja, v ozadju pa ni resničnega prepričanja
»Iz lastne izkušnje vam povem, zaupanje pride iz srca. Zaupanje je Zdrava Marija ali pa Sveti Angel, takoj pride Božja moč ali pomiritev, in stvari se prav razvijejo. Včasih je to z racionalnim umom težko razumeti in se zdi izključujoče. Danes bi vse radi sešteli, razumeli, preračunali in zapisali, zakaj to tako deluje. Iz lastnega življenja, iz prve roke vam povem, da je točno tako. Ohranjajmo duhovno tradicijo, prosimo za voditelje, za ves svet, da bi se končno končali porodni krči človeštva in bi se dvignili na višji nivo. Osveščajmo v sebi hvaležnost. Kljub dnevnim stiskam, kljub boleznim, razočaranjem, pesimizmu in obupu, se mora človek v sebi veseliti. Saj je tukajšnje življenje le blisk proti večnosti, ki nas čaka. Zato pravim, s korajžo naprej.«
