Dr. Marina Rugelj
Dr. Marina Rugelj: Doživeti stik z naravo in živalmi
Dogajanje in odzivi ljudi na socialnih omrežjih ob novicah o napadih zveri na domače pašne živali kažejo, kako daleč proč od narave živimo in kako neoprijemljivo je med nami zavedanje, kaj pomeni pridelava hrane in dostopnost te hrane, kaj pomeni, da nismo lačni. Še pred nekaj desetletji bi na vse skupaj gledali popolnoma drugače, a žal se moramo zavedati, da lahko kaj hitro pridejo časi, ko bo vse drugače.
Vzroke gre iskati v tem, da nam je skoraj vsa hrana po smešnih cenah na voljo v trgovskih centrih takoj za prvim vogalom. Otroci več ne vedo, da kokoši nesejo jajca in da mleko molzemo pri kravah, kozah ali ovcah.
Starši v hitrici vsakdana pozabljajo, da so to osnove, o katerih bi njihovi potomci morali vedeti precej več kot vedo in to osvojiti že v najnežnejših otroških letih, da bi jih potem spremljalo skozi življenje.
To so stvari, ki so bile včasih otrokom samoumevne!
Ob vsem tem mi prihaja na misel prijetno srečanje z učenci Osnovne šole Alojzija Šuštarja v Šentvidu nad Ljubljano, ko sem jih obiskal ob letošnjem tednu katoliškega šolstva. Ravno se je prebujala pomlad in opazoval sem lahko, kako osnovnošolci zelo zavzeto in radi skrbijo za tri ovce in jato kokoši ter veliko časa preživijo v učilnici v naravi.
Ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu nad Ljubljano, dr. Marina Rugelj, pravi, da je prav to razlog, da so se odločili za tak pristop, ki so ga osnovnošolci takoj posvojili, zahteva pa tudi precej dela in zavzetosti učiteljev.
"En kup dejavnosti poteka zunaj. Otroci znajo zakuriti ogenj, speči pico ali palačinke na odprtem ognju. In velikokrat potem pridejo domov umazani in prekajeni od dima, kostanj so pekli, krompir znajo speči v žerjavici, jabolka, to so stvari, ki so bile včasih otrokom vsakdanje, danes pa tega ni več. Veliko otrok živi v blokih, kjer sploh ni možnosti stika z naravo in česar ne dobijo doma in potrebujejo za svoj razvoj, moramo dati v šoli," je prepričana dr. Marina Rugelj, ki dodaja, da otroci po končanem šolanju odhajajo z lepimi spomini na ta del pouka, ki so ga bili deležni.
Učilnica v naravi
In prav to so razlogi, da so se že pred leti na OŠ Alojzija Šuštarja v Šentvidu nad Ljubljano odločili, da bodo na pašniku v šolskem atriju gostili nekaj ovc in kokoši.
"Učenci so skupaj z učiteljem pri pouku praktikuma sami naredili kurnik, ogradili prostor za ovce in naredili hlevček... Otroci živali obiskujejo, jih opazujejo, jih hranijo, pobirajo jajčka iz gnezd in je zanimivo, ker mnogi otroci so prvič videli, da jajce znese kokoš v gnezdo in da niso jajca kar tako v hladilniku doma ali na policah v veleblagovnicah," opažanja niza ravnateljica dr. Marina Rugelj, ki tudi sama poskrbi za ovce. Učenci sicer pod vodstvom mentorja in s sodelovanjel kemta, lastnika živali prisostvujejo vsem opravilom, ki jih reja terja. V času poletnih počitnic pa se ovce preselijo na planinsko pašo.
"Pri kokoših me najbolj veseli, da lahko pobiram jajca, da jih lahko opazujem spuščene. Tudi narava mi veliko pomeni, živimo zraven gozda in zelo rada grem v gozd z družino, je povedala učenka Lara.
Peter pa je dodal: "Naš petelin je hud, je pa tudi prijazen. Kdaj pa kdaj ga lahko pobožaš, sicer pa čuva zvaljena jajca in ne pusti, da bi se dotikal kokoši." Tudi Petru, ki sicer ima doma že veliko stika z gozdom in podeželjem, so dejavnosti v šolski "učilnici v naravi" in stik z živalmi odprle mnoge nove ideje. Predvsem ga navdušuje hišica na drevesu in samo plezanje po drevesih.
Luka pa največ pozornosti posveča ovcam. Zelo rad jih pelje na pašo na travo na in ob nogometnem igrišču. "Včasih so ovce nagajive, včasih pa ne," še dodaja.
