Zakaj izbrati življenje?
| 25.05.2019, 08:47
Nekatere življenjske izbire so narejene po tehtnem premisleku. Druge so narejene v trenutku, a imajo trajni učinek.
Nemogoče je prešteti število odločitev, ki jih sprejmemo vsakodnevno. Nenehno razvrščamo in analiziramo stvari; od najbolj preprostih, kot so izbira nogavic, do bolj zapletenih, kot so, npr. zamenjava službe.
Naše odločitve sprejemamo na podlagi modrosti in znanja, ki smo ju pridobili skozi izkušnje in izobrazbo ali osebno svetovanje ter na podlagi zaupanja v božjo previdnost.
Najbolj pomembna življenjska odločitev, ki jo lahko sprejmemo pa je IZBIRA ŽIVLJENJA. To ni le temeljna odločitev, odločitev, ki bi jo sprejeli enkrat za vselej. Ljudje smo nenehno izzvani, naj se zdaj, v tem trenutku, odločamo za življenje.
Če se vrnem na nogavice.
Kaj pa, če mi nogavica ni všeč? Lahko jo zamenjam ali zavržem. In nova služba? Odidem in poiščem novo. Kaj pa človeško življenje?
Današnji človek živi v obdobju precejšnjega udobja. Lagodje, moč in denar ga vodijo v samozadostnost. Samozadostnost pa je mit, ki se hrani z napuhom in začasnimi uspehi. Ko zmanjka hrane za ego tukaj, jo najde drugje. Ta usmerjenost vase je človeka pripeljala do tega, da je v svoje roke vzel tudi življenje, največjo svetinjo. Postavil se je v vlogo Stvarnika. Začel je odločati, kdo sme živeti in kdo ne. Življenje je izenačil z nogavico.
Randy Alcorn v svoji knjigi Zakaj izbrati življenje pravi: »Kdo pa odloča, katero življenje je vredno in katero ne? Vedno vplivni ljudje odločajo, ali so življenja šibkejših ljudi vredna. Belci so se odločili, da so temnopolti manjvredni. Moški so odločili, da imajo ženske manj pravic. Nacisti so odločili, da življenja Judov niso vredna. Sedaj so veliki ljudje odločili, da mali ljudje niso dovolj vredni, da bi imeli pravice. Vrednosti človeškega bitja ne določajo »visoki« ljudje, ki nameravajo očistiti družbo vseh »nezaželenih«. Človeško življenje ima notranjo vrednost že samo zato, ker smo del človeške rase. Po Svetem Pismu pa vrednost človeškega življenja izhaja iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi.« (konec citata)
Naš odnos do življenja se začne pri spočetju. Pri pikici, fižolčku tam pod materinim srcem. Je to otrok ali le skupek celic? Znanost pravi, da se človeško življenje začne ob spočetju. To je trenutek začetka obstoja posameznika v vsej njegovi enkratnosti. V petem tednu mu prične biti srce, do osmega tedna so roke in noge že skoraj popolnoma oblikovane. Z devetim tednom otrok že sklene prstke okrog predmeta, položenega v dlan. Oblikujejo se nohti in otrok že sesa svoj palec. Devet tednov star dojenček je že osvojil salto nazaj in škarjice. Pri desetih tednih otrok že mežika, požira in se mršči. Pri enajstih tednih že urinira, ima širok spekter obrazne mimike, se celo nasmehne. Do dvanajstega tedna otrok že brca, obrača stopala, zvija prste na nogah, naredi pest, premika palce, miga z zapestji in odpira usta. Od tretjega meseca naprej se v maternici nič novega niti ne razvije niti ne prične delovati. Popoln otrok samo raste in zori- razen če je njegovo življenje izgubljeno s spontanim splavom ali vzeto z abortusom.
Neizpodbitno dejstvo je, da vsak kirurški splav ustavi bitje srca in delovanje možganskih valov. Kako rečemo pojavu, ko človeku preneha biti srce in ni več možganskih valov? Smrt.
In kako bi morali reči pojavu, ko zaznamo srčni utrip in možganske valove? Življenje. Vsak splav prekine človeško življenje.
Splav nas je pripeljal na nevarno pot. Upam, da bomo prišli k sebi in se obrnili stran od spolzkega terena. Ne dovolimo, da močni zaradi svojih interesov odločajo, kdo bo živel, in kdo umrl. Za svoje otroke in vnuke si želim drugačen svet, svet z več dostojanstva. Kaj pa vi?
Kot pravi sveto pismo:
»Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.« (5Mz30,19)
