3. misijonski večer: Treba je reči DA upanju!

Radijski misijon | 09.04.2019, 22:06

Mladi znajo odpustiti, razumejo kaj pomeni delati napake, ker tudi sami delajo napake. Vse kar hočejo je pristnost, razumejo, da smo človeški, da smo ljudje. To česar ne prenesejo je hinavščina in ustvarjanje nekega vtisa samo zato, da bi nekaj izpadlo dobro.

,

Tako je v nocojšnjem tretjem misijonskem pogovornem večeru razmišljala mlada učiteljica Tina, ki pripada Mladim za zedinjen svet, ki delujejo v okviru gibanja Fokolarov. Marjan Bunič je v studiju gostil še tri njene prijatelje Miho Čaterja, Ano Magister ter Ano Praprotnik in pa p. Branka Cestnika.

Ne strahu!

»Mladi razumejo, da je Cerkev nekaj kar je Božjega, pisanega z veliko. Kar pomeni, da vse kar je odvečno, grešno, je človeško, na nek način tudi hudičevo. In dokler znamo razmejevati to dvoje, dokler znaamo pokazati, kaj je človeško, kaj je hudičevo, kaj je božje, je vse ok. Samo ne smemo se ustrašiti govoriti o teh temah, to jih zelo potre, če se umaknemo, če obnemimo, če nas je strah, če tabuiziramo.«

»Vsak se slej ko prej mora soočiti s temi stvarmi. In najhuje je, če je to tak tabu, da si ne upamo niti govoriti. Kako naj ta mlad veren človek s svojimi prijatelji, ki niso verni, govori o tem, če s tistimi, ki so mu najbližje, ni nikoli spregovoril o tem. Tabuji so nekaj, kar nas lahko zelo zelo ošibi!«

"Škandali, ki so se zgodili, so lahko hud udarec mlademu človeku, ki še nima zgrajene trdne vere," pa je dodala Ana. "Zrela osebna vera ti lahko da distanco, da lahko vidiš preko osebe, preko človeškega. Zelo važno je kakšni so naši zgledi, imamo različne vzore, niso važni samo duhovniki in kaplani, važni so tudi laiki, ki sodelujejo v župniji ali v gibanju.

Vsak mlad človek potrebuje vzor, ki ga bo pripeljal do te osebne vere. Potreben je najprej dober človeški zgled, preko katerega poteem odkrivaš, v čem je vzrok, da ta oseba tako živi. In poteem greš naprej, korak za korakom do osebne vere..."

Eden naredi greh drugih deset se škandalizira

"Škandali in pohujšanje so del našega življenja," je opozoril p. Branko. "Tudi Jezus sam je govoril o pohujšanju... Vsak človek se mora znati soočiti s škandali, in znati pravilno in modro odreagirati. To je del našega življenja, žal, tako je. Zgodi se pohujšanje, zgodi se moralni padec koga, ki vpliva na vse nas okrog."

"Nisi ti kriv, če se je pri tvojem sosedu dogajalo nekaj groznega. Ali v tvoji župniji. Nisi ti kriv, če se je to dogajalo, če se je npr. zgodila spolna zloraba. A na tebe bo to vplivalo skoraj tako, kot da si. Ker te bo blokiralo, te bo zalezovalo, te bo prestrašilo, ker te bo ustavilo na poti, ti bo vzelo pogum, ker ti bo zaupanje padlo. In škandal potem res dobi to lastnost zalezovalca ali skušnjavca, da bi ti vzel vero, bi ti vzel veselje."

Hudič udari vedno dvakrat

Mladi iz gibanja fokolarov so v pogovoru povedali, kako sami doživljajo škandale in pohujšanje v Cerkvi. Posebej so opozorili, da jih dogajanje prizadane, ker jim ni vseeno, kaj se s skupnostjo dogaja. Še posebej to udari, če je v takih škandalih žrtev kdo, ki ga poznaš.

"Hudič udari vedno dvakrat," je opozoril p. cestnik. "Udari najprej z grehom, ki je grenak in naredi škodo, greh spolne zlorabe pa na žrtvi naredi ogromno škodo in poškoduje tudi Cerkev, ker se zgodi v skupnosti. Potem pa čaka in pripravlja drugi udarec. Ta pa se imenuje malodušje in obup."

Cinik kot vrhunski izdelek

Njegov vrhunski izdelek je cinik. Vernik, ki sicer formalno ostane vernik, ampak je cinik. »Ah, saj je brez veze, vsi smo grešniki, vsak ima nekaj...« In včasih tudi med duhovniki naletiš na ta cinizem, ki je tudi malo pogojen z našim delom, ko imaš dva pogreba na dan vmes pa eno poroko, skoraj otopiš, da se zaščitiš, da to preživiš.

In na dolgi rok vzpostaviš cinično distanco, do takih šokantnih dogodkov. In tu se lahko zgodi ta drugi udarec hudiča, obup, cinizem, ki je lahko enako poguben na koncu, ker izgubljamo vero na dolgi rok, izgubljamo generacije, če zapademo v ta strup.

To je treba zaznati in se zavestno upreti. In tu so kreposti: vera, upanje in ljubezen. Vero in ljubezen takoj razumemo, upanje pa, ne veš točno, je nekaj vmes.

Upanju je treba dati priložnost

"Upanje je krepost prihodnosti," je naglasil p. Branko Cestnik. "Upanje je krepost zmage, upanje je krepost sonca, ki pride po dežju. To se pravi da vedno ohraniš pokončno držo in vedno prožen korak za naprej. To je upanje, ki je potrjeno s Kristusovim vstajenjem, ki daje končni pečat temu našemu upanju."

"Upanju je treba dati priložnost, prositi Boga, da ga imamo. Tudi v tej situaciji se mora Cerkev znati dvigniti glave in sproti pokazati področjaa, kjer upanje že cveti in zmaguje. Nese fokusirati samo na škandal, ampak se fokusirati tudi na kaj drugega. Tu nam svet ne bo pomagal, posvetnemu tisku najbolj ugaja, če obtičimo v škandalu," je med drugim povedal p. Cestnik.

Vabljeni da prisluhnete celotnemu 3. večernemu misijonskemu pogovoru in slišali boste, zakaj raziskave kažejo, da ima večina italijanske maldine pozitivno izkušnjo vere... In bi verjetno tudi resna raziskava med slovensko mladino pokazala nekaj podobnega. Škandali lahko sicer to zaupanje omajejo, a pozitivne lastne osebne izkušnje mladim pomagajo pogledati preko.

Pa tudi o tem, zakaj je treba biti zelo previden in zadržan v sodbah, zakaj potrebujemo pristno in odprto Cerkev in kako je novinarstvo razrinkako kulturo prikrivanja ter zdaj nastaja institucionalna kultura transparentnosti, zakaj je Cerkev v krizi, sv. Duh pa ni v krizi.