Neznanje je moč

| 05.04.2019, 16:01

»Ministru Pikalu je uspelo združiti nemogoče. Uresničiti odločbo Ustavnega sodišča, hkrati pa zaščiti javno šolstvo pred razgradnjo, povečanjem vliva cerkve in komercializacijo. Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnost vseh, ne le elite.«

S temi besedami je poslanec SD pozdravil predlog uresničitve odločbe Ustavnega sodišča glede financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, ki ga je pripravil njegov strankarski kolega minister Pikalo. Najprej sem seveda preverila, če ne gre za prvoaprilsko šalo, vendar hitro spoznala, da se take norosti, neumnosti lahko pišejo tudi druge dni v letu. Socialne demokrate, ki jih je polna usta o tem, da sprejemajo drugačnost, da spoštujejo različnost mnenj in vsakega posameznika – glede tega so še posebno glasni, kadar gre za migrante ali zagovornike teorije spola - je očitno neznosno strah pred peščico osnovnošolcev, ki obiskujejo tistih nekaj osnovnih šol, ki so sicer zasebne, a vendarle izvajajo javni program. Ne morem si pomagati, toda ob njihovi zmagoslavni napovedi, da so našli način, kako uresničiti ustavno odločbo, so se mi v resnici zelo zasmilili, čeprav je nedvomno, da njihov predlog še bolj diskriminira te otroke. Kako negotov moraš biti sam v sebi, da se bojiš nekaj otrok, ki bodo poleg javnega programa, ki ga prav tako, kot v javnih, izvajajo tudi v teh šolah, dobili morda še kakšen drugačen pogled na svet in posameznika, kot ga vcepljajo v šolah, ki jih ima država. Kako trhla mora biti njihova podstat, da raje kršijo ustavno odločbo, se pravi, najvišji pravni akt demokratične države, in diskriminirajo otroke, kot pa da bi dopustili možnost, da kdo od teh otrok uide njihovemu ideološkemu monopolu. Da ne bo pomote – tu ne gre za kritiko javnega šolstva kar počez, temveč za kritiko vnovičnega poskusa ohranjanja monopola leve politike nad državnim šolstvom (ki točno to je – državno) pod pretvezo želje zagotavljanja enakih možnosti do kakovostnega šolstva za vse. Kot da zasebne šole z javnim programom ne morejo biti kakovostne. No, tiste, ki nekoliko bolj poznamo našo polpreteklo zgodovino, ne tiste, zapisane z ideološkim črnilom, njihov strah in njihova bitka ne preseneča. Tudi tat ali morilec, če seveda ni popoln psihopat, ne najde notranjega miru, tudi če minejo leta ali desetletja od njegove kraje ali umora in se zunanjemu opazovalcu zdi še tako srečen in zadovoljen sam s seboj.

Ob odzivu poslanca SD, ki ga je njegova stranka s ponosom delila na družbenih omrežjih oz. spletu, se mi je porodilo vprašanje, ali se bo v javnosti kaj oglasilo tudi Ustavno sodišče. Vem, da to ni poklicano k temu, da polemizira z javnostjo ob vsakem napadu nanj, toda v tem primeru je poslanec nacionalnega parlamenta, ob navdušujoči podpori vladne stranke, Ustavno sodišče obtožil, da je s svojo odločbo očitno hotelo spodbuditi razgradnjo javnega šolstva, dati več veljave Cerkvi, obenem pa naj bi z njo na stežaj odprlo vrata komercializaciji. Sama to vidim kot ponoven poskus diskretizacije najvišjega organa sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi ter varuha ustavnosti in zakonitosti, s čimer očitno vladajoča elita želi zakriti dejansko svoje protiustavno ravnanje. Pričakovala bi torej, da bi ustavno sodišče vendarle nekaj reklo. To obtožno namreč ni izrekel navaden državljan, temveč gre za poslanca in stranko, ki je na oblasti že 75 let. Vmes je sicer spremenila ime, vendar ne tudi mentalitete, s katero je pred toliko desetletji uzurpirala oblast. S svojo držo vedno bolj očitno izkazuje, da je demokracija zadnje, kar si želi in podpira. Da bi raje imela tak družben sistem, kjer vedno obvelja le njena (njihova), kjer so množice in posameznik popolnoma podrejeni njenim miselnim zahtevam - tako v duhu Orwellovega velikega brata »svoboda je suženjstvo, neznanje je moč«. Ali kot je zapisal Đilas – čeprav so socialni demokrati, pardon komunisti, kjer niso na oblasti, največkrat največji zagovorniki demokratičnih ukrepov, ko pridejo na oblast, postanejo nasprotniki vseh demokratičnih oblik, češ da so buržuazne oziroma elitistične. Mimogrede, saj se še spomnite, kako so poslanec in socialni demokrati pozdravili nov predlog zlorabe odločbe Ustavnega sodišča in diskriminacijo otrok – »samo z javnim šolstvom imamo možnost, da povečujemo znanje in možnosti vseh, ne le elit«. Da zdrava konkurenčnost in različnost pogledov na svet lahko prinašajo svežih idej, napredek in razvoj družbe ter samozavestno rast posameznika in skupnosti, ki lahko znotraj takega sveta svobodno in polno razvija talente, tega nočejo ne slišati ne razumeti. Socialistična uravnilovka, kjer so vsi enaki, kjer je treba vsakega boljšega in uspešnejšega čim prej onemogočiti ali uničiti, je moto njihovega idealnega »javnega« šolstva. Neznanje je pač moč.

Bitka za uresničevanje ustavne določbe, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev se torej nadaljuje, kot tudi bitka za uresničevanje v ustavi določno pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Tu ne smemo popustiti! Tu namreč ne gre le za boj proti diskriminaciji otrok, temveč tudi za bitko za demokracijo in njene pridobitve. Tu gre tudi za to ali hočemo svobodno družbo, v kateri bodo različni pogledi in svetovni nazori, med njimi tudi krščanski pogled na svet, sprejeti kot legitimni ali pa bo obveljala že tako preveč zabetonirana ideja »samo mi vemo, kaj je prav in je dobro za vas«. Vmes pa bodo najboljši in najuspešnejši, predvsem pa mladi, naveličani socialistične uravnilovke, še naprej odhajali iz Slovenije …