Civilizacijski napredek ali regresija

Komentar tedna | 17.03.2019, 19:54

Eden od pomembnih očetov sodobne Evrope Robert Schuman, v svoji knjigo Za Evropo, v poglavju, ki ima pomemben naslov: »Prej kot vojaško zavezništvo ali gospodarska entiteta mora biti Evropa kulturna skupnost v najbolj vzvišenem pomenu te besede«, zelo nazorno postavi trajne temelje za evropsko skupnost.

Danes pogosto slišimo, da je evropska skupnost nastala zaradi gospodarskih interesov in da je to tisto, kar je najbolj važno. Schuman seveda ne zanika pomena, ki ga gospodarstvo ima, vendar dobro ve, da je tudi gospodarstvo vrednostno vodeno in usmerjano, da je v ozadju vsega, vedno in najprej vprašanje kulture, s tem pa vrednot in odnosov med posamezniki in narodi. Za to daje osrednji pomen »šoli in tisku«, mi bi danes dejali šoli in vsem oblikam sodobne komunikacije.

Ideološka in strukturna okupacija šole in medijev

Po njegovo ti dve področji »niso monopol nobene stranke«. Če je to Schuman lahko ugotovil za francoski in nemški kulturni prostor takoj po drugi svetovni vojni, blagor mu. Za dobršen del Evrope to ni veljalo več kot pol stoletja in še vedno ne velja. Ena od najhujših dediščin komunističnega totalitarizma je prav ideološka in strukturna okupacija šole in medijev. Če temu ne bi bilo tako, bi se v Sloveniji nihče več ne ukvarjal z vprašanjem o stoprocentnem financiranju obveznega šolskega programa v privatnih šolah in tudi s sovražnim govorom ne, ki je v prvi vrsti nastal zaradi pojava alternativnih medijev in alternativnih civilno družbenih gibanj.

Ne samo v Sloveniji, v vseh tranzicijskih državah je to problem, ki ga zahodni del Evrope ne razume, ker pač tam niso imeli, ne partijske šole in učiteljev v njih, ne partijskih medijev. Vprašanje svobode in svobodnega pretoka idej se za to v naši državah ne postavlja v ključu, ali so levičarsko-liberalni ideje dostopne in svobodne? Te so dejansko v položaju monopola, sicer bi ne bilo procesa proti Strehovcu in odstranjevanje napisov iz ljubljanskih avtobusov, ki so propagirali življenje. V kolikor omenimo samo dve najbolj aktualni zgodbi.

Da je Orban na udaru, tudi znotraj svojih ideološko sorodnih strank, je tudi posledica tega monopola. Zakaj pa bi morala Madžarska na petdeset let podlage marksistično levičarskega družboslovja odpreti vrata Sorošovemu liberalno levičarskemu multikulturalizmu? To je približno tako kot če bi v Sloveniji, poleg pretežno levičarskih idej na fakulteti za družbene vede, odprli še eno privatno fakulteto s podobnim ideološkim predznakom.

In na medijskem področju se je točno to zgodilo. Poleg pretežno levičarske nacionalne televizije smo dobili še bolj levo privatno POP TV. Ne eno ne drugo ne omogoča prostega pretoka idej in svobode mišljenja, kar je za Schumana in tudi za »Spitzenkandidata« Webra, ena od ključnih vrednot povojne Evrope.

Na tej točki imajo tudi zahodni demokrati težave z razumevanjem našega tranzicijskega postkomunističnega sveta. In tako na žalost pravilna Schumanova ideja, da sta za širjenje evropskih vrednot in kulture ključna šola in mediji, ne deluje. Rezultat tega nedelovanja je udeležba na evropskih volitvah in volitvah nasploh.

V istem poglavju Schuman tudi govori o domoljubju in nacionalizmu. Razumljivo, da je po drugi svetovni vojni imel on in vsa Evropa za seboj izkušnjo, kako se »domoljubje izrodi v neznosni fanatizem«. Prav je, da je evropska politika na to pozorna in občutljiva. Vendar tudi na tej točki prihaja do globokega razhajanja, v razumevanju domoljubja in skupnega dobrega v globalnem kontekstu, med vzhodom in zahodom.

Najprej si je potrebno postaviti vprašanje, zakaj je v zadnjih letih prišlo do krepitve nacionalnih idej, ki se jih pogosto poimenuje populizem. Vzroka ne gre iskati v domoljubju, ampak v pretiravanjih na področju multikulturnosti, multireligioznosti in globalne ekonomije ter njenih interesov, ki jih producirajo multinacionalne družbe ter migracijski tokovi.

Gre torej za to, da se je na prvo mesto postavilo gospodarske in vojaške interese, ne pa kulture medosebnih in mednarodnih odnosov. Zelo prozorno je to v primeru brexita in Madžarske. Če bi bili evropski mediji tako kritični do britanskih politikov, ki so sprožili brexit kot so do Orbana, je vprašanje ali bi do tega procesa sploh prišlo. Brexit je tipičen primer kako je nacionalni interes postavljen nad skupno dobro. In ko je to za brexitom naredil Tramp, je bil ves svet na nogah.

Zakaj pa se ni s podobno energijo reagiralo na britanske ideje o izstopu iz skupnosti, ki je v izhodišču postavila skupno dobro nad nacionalne interese, z drugo besedo, tudi v britanskem primeru gre za protekcionizem. Torej, eni smejo zagovarjati svoje nacionalne interese, drugi pa so takoj populisti in nacionalisti.

Razstrupitev zgodovine

Upravičeno nekateri politiki iz bazena evropskih ljudskih strank opozarjajo na dvojna merila. V kolikor se bodo ta merila uveljavila na primeru Orbana, je to začetek erozije najmočnejše evropske politične skupine, ki izhaja in temelji na Schumanu in drugih očetih Evropske skupnosti. V nekaterih vrednostnih poudarkih pa to tudi pomeni, da se določene srednjeevropske politike potiska v Putinovo naročje.

Schuman v že omenjenem poglavju izpostavlja še en pogoj za utemeljitev evropske skupnosti na pravih vrednotah. Govori o »razstrupitvi« zgodovine. In s tem misli, da resnico in nepristranskost pogosto zasenčijo »pretveze o služenju narodnemu čustvu in kultu slavne preteklosti«. S tem pa se skuša »opravičiti nekaj, kar je bilo v resnici perfidnost, cinično izrabljanje moči in ustrahovanje«.

Na mesto, da bi se s pomočjo zgodovine »poučili o globokih vzrokih za sovražnost, ki so raztrgali človeštvo; o nesmiselnosti žrtev, ki so jih mnoge dinastične in ideološke vojne vsilile narodom, ti pa so plačali ceno lahkomiselnim ambicijam in fanatizmu«.

V kolikor sodobni evropski politiki res želijo, da se v Evropi ohrani mir, ki so ga zasnovali očetje evropske skupnosti, je zadnji čas, da se dosledno in sistematično lotijo razstrupitve zgodovine. Kako je to težak in boleč, a nujen proces, vidimo tudi na lastnem slovenskem primeru, ki natančno ustreza Schumanovi oceni. Mi imamo še vedno opravka s pretvezo o služenju slovenskemu narodu s strani protagonistov ideološke vojne, kar je revolucija bila.

Naša zgodovina še zdaleč ni razstrupljena z vidika nesmiselnih žrtev, tako s strani okupatorja, kakor s strani revolucionarnega nasilja. Ko bomo to dosegli, bomo razstrupili zgodovino in z veliko moralno avtoriteto poočitali italijanskim politikom, ali komurkoli drugemu, naj pometejo pred svojim pragom. Dogaja se nam še hujše, da vedno znova politični voditelji dodatno zastrupljajo zgodovino, ali za to, ker o njej nimajo pojma, ali za to, ker so ostali pri znanju zgodovine iz osnovne šole, ki je bila ideološko filtrirana, ali pa za to, ker namerno in načrtno gojijo lažno ustvarjene »kulte slavne preteklosti« v imenu narodnih interesov, ki pa so dejansko interesi privilegiranih in oligarhijskih skupin.

Svoboda, domoljubje, zgodovina in vloga šole ter medijev, to so pomembne teme, ki bodo odločale o prihodnosti evropske skupnosti. Izhodišča zahodnega dela in izhodišča vzhodnega dela evropskih pljuč so pomembno, da ne rečemo, bistveno različna. Prav od interpretacije na podlagi teh izhodišč je odvisno, ali bomo v Evropi deležni civilizacijskega napredka in razvoja ali pa zdrsa v regresijo in v ponovne konflikte, ki se po pravilu končajo v vojnah. Če pomislimo, da je vsa liberalna Evropa v vojni s človeškim zarodkom in ostarelimi ter onemoglimi soljudmi, nam ni potrebno biti prerok o evropski prihodnosti.