Razmere na sodišču so rožnate za tiste, ki pridno sklanjajo glave
Slovenija | 19.02.2019, 21:13
Na vrhovnem sodišču je nedavno potekala slovesnost ob odprtju letošnjega sodnega leta. Med izzivi, ki letos čakajo sodstvo, so bili navedeni uveljavitev družinskega zakonika in začetek delovanja družinskih sodišč, postopni prehod na elektronsko poslovanje ter reševanje že znanih težav s preobremenjenostjo specializiranih oddelkov sodišč. Ali so to res res poglavitne naloge, smo v tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« vprašali vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca.
»Pomembne so, niso pa edine med pomembnimi, vsekakor pa niso poglavitne. Mislim, da je na kazenskem sodstvu, na katerega se kot kazenska sodnica najbolj spoznam, največji problem spoštovanje človekovih pravic. Dobro je, da sodišča delajo hitro in ekspeditivno. Ampak hitro in ekspeditivno so sodila tudi tako imenovana nagla sodišča,« je spomnila sodnica Zobčeva in dodala, da si takšnega sojenja gotovo nihče ne želi. »Hitro reševanje zadev je vsekakor hvalevredno, a sodnik mora v prvi vrsti razsoditi tako, kot je prav. In kaj je prav? Prav je spoštovanje in varovanje človekovih pravic. Ravno na tej točki pa vidim največji problem kazenskega sodstva. Predvsem razumevanje in ponotranjenje človekovih pravic s strani vodstvene strukture,« je dodala.
Podobno ocenjuje sodnik Zobec. »Številke so samo površina, za njo se skriva vsebina in ta vsebina je ob otvoritvi sodnega leta naletela na premalo pozornosti. Tudi sicer se ji ne posveča dovolj pozornosti. Ta vsebina je kakovost. V kakovost bi bilo treba vlagati bistveno več. Bolj bi se bilo treba posvečati tudi dialogu med sodišči. Med vrhovnim in ustavnim ter evropskim sodiščem za človekove pravice. Ampak ne na način, kot ga razume vodstvena struktura,« je dejal Zobec in pri tem spomnil na komentar z vrhovnega sodišča, da bodo spoštovali tiste odločbe ESČP, ki jim bodo po volji. Kot je poudaril, tako ne gre. »Dialog med sodišči je institucionalni dialog. Je dialog prek sodnih odločb, prek sodne argumentacije, ki seveda poteka dvosmerno in to je tisto, čemur bi morali posvečati bistveno več pozornosti,« je prepričan.
Zobčeva je v nadaljevanju poudarila, da je kritična do specializiranih sodišč, saj ni nekega pravila, kaj ta prevzemajo in na kakšen način delajo. »Če je bil specializirani oddelek ustanovljen zato, da bi se zmanjšali zaostanki, potem ta cilj ni bil dosežen. Proti specializiranemu oddelku sem tudi iz razloga, ker posega v plačni sistem in ker je porušil odnose med sodniki samimi – tako na horizontalni kot na hierarhični ravni«, je dejala.
Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je nedavno dejal, da so sodišča tudi lani nadaljevala trend zniževanja števila nerešenih zadev na vseh stopnjah sojenja, in to kljub najnižjemu številu sodnikov po letu 2007. Število nerešenih pomembnih zadev je prišlo pod raven nerešenih pomembnih zadev iz leta 1990. Glede na rezultate je Florjančič ocenil, da je slovensko sodstvo izšlo iz kriznih razmer. Zobec je opozoril, da številke lahko beremo tudi drugače. »Druga stran teh številk je, na katere zadeve se nanašajo ter kako so bile zadeve obravnavane in rešene. Tu opažam, da kakovost ni takšna, kot bi po vseh teh dolgih letih tranzicije morala biti. Še vedno se dogaja, da celo kak impozanten senat višjega sodišča spregleda, prezre ali ignorira pomembno evropsko komponento. Ali pa odloči povsem mimo ustaljene sodne prakse. Ali pa brez razumnih pravnih argumentov. Ni dolgo nazaj, ko sem imel en tak primer na svoji delovni mizi in me je prav šokiral, zlasti glede na vplivnost imena sodnice poročevalke,« je povedal Zobec.
Kritična sta bila do odnosa vodstvenih struktur do sodnikov. Jan Zobec je omenil vpoglede v pošto in vnose v personalne mape, ponekod tudi z lažmi. »Sodnica se je obrnila celo na informacijsko pooblaščenko in je šele z njeno intervencijo dosegla, da so iz njene personalne mape odstranili nezakonito vložen dokument, kar je nezaslišano,« je povedal Zobec in dodal, da so razmere na sodišču rožnate za tiste sodnike, »ki niso problematični, težavni, ki so ubogljivi in pridno sklanjajo glave. Sodniki, ki pa so izstopajoči, ki mislijo samostojno, ki imajo več poguma, ustvarjalnosti in si več upajo, hitro naletijo na probleme«.
Gosta sta komentirala tudi razmere v sodnem svetu. Ocenjujeta, da je ta preobremenjen. Kritična sta bila do kadrovskih potez vodstva. »Imamo primer zadnje kandidature na civilni oddelek vrhovnega sodišča, kjer je, kot mi je znano, oddelek podprl enega kandidata kot izrazito strokovno kvalitetnejšega, medtem ko je dal predsednik vrhovnega sodišča prednost drugemu kandidatu oz. kandidatki, in to kljub dejstvu, da sam nikoli ni sodil na civilnem oddelku. Kakšni so potem predsednikovi kriteriji, mi ni niti malo jasno,« je povedala Zobčeva.
