Mimi Malenšek: Kot medaljon je naša domovina. Medaljon pa se nosi na srcu.
Oddaje | Nataša Ličen
Mimi Malenšek se kot slovenska pisateljica uvršča med pisatelje, ki so znali ubesediti čas z največjim opusom ustvarjenih in prevedenih del. Njen analitičen, raziskovalen in discipliniran pristop se odraža v vseh njenih biografskih romanih z obširnim številom strani. Pisala je kulturno zgodovino vseh plasti in odstirala dogajanja velikih Slovencev, med katere sodi tudi sama.
Tako je zapisala Alenka Puhar, avtorica nove Monografije o Mimi Malenšek, z naslovom V vročem soncu vonj pelina.
Rojstni dan Mimi Malenšek je pomenljiv, okrogle, jubilejne številke morda niso le naključje, Mimi se je rodila natanko 70 let po Prešernovi smrti, letos mineva sto let od njenega rojstva. Ob obletnici smo se je spomnili tudi na Radiu Ognjišče v oddaji Naš gost, saj smo dan po slovenskem kulturnem prazniku objavili arhivski posnetek pogovora z Mimi Malenšek, ki smo ga posneli pred enajstimi leti. V njem nam je razkrila nekaj drobcev iz svojega življenja: »Trideset je mojih knjižnih naslovov, veliko jih je seveda še po različnih revijah, ki so se pogubili, tudi prevedla sem približno toliko del. Bila sem neke vrste deloholik, če se ozrem nazaj. Pozno ponoči sem hodila spat, saj sem imela šele v nočnih urah čas za pisanje. Bilo je romantično, a tudi utrudljivo.«
Velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. »Pisati sem začela pri 14 letih, in od takrat praktično ves čas pisala. Prva moja povest je bila z naslovom Polja, pisala sem jo v svoji čumnati, iz katere sem imela prelep razgled na niz gora in širna gorenjska polja. Pravijo nekateri, da je to ljudska povest. Ljudsko je vse, saj vsi pišemo za ljudi. Ni prav, da je to mišljeno slabšalno, lahko rečemo, da so to domačijske povesti.«Rodila se je v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno. Oče je bil ranjen vojak, mama pa begunka. Zaradi stiske je mati trimesečno Mimi prinesla k očetu. Tako je otroštvo preživela v Podbrezjah na Gorenjskem in matere nikoli ni spoznala. »Doma so bile zelo v časteh knjige, oče jih je imel polno skrinjo. Z besedo sem se seznanjala najprej skozi Mohorjeva dela. Ne samo, da je Mohorjeva ljudem približala branje, njihova dela so bila tudi kakovostna.«
Mimi je imela vedno jasno misel: »Precej po vojni je tako imenovani postsocializem naredil veliko škodo, dobesedno pustošil je, ne samo v literaturi. Nikakršnega posluha ni bilo v tem obdobju, kar smo napisali je bilo ali preveč meščansko, preveč religiozno, pre-romantično, preveč filozofsko, nič jim ni ustrezalo, razen socialističnega realizma. To je pomenilo veliko osiromašenje, zlasti v umetnosti. Neumno se mi je zdelo, zakaj vedno le po enem in istem kopitu. Časi druge svetovne vojne so bili skrajno neusmiljeni, brez vsakršnega humanizma. Ko pridejo takšni časi, si ljudje veliko gorja še dodatno prizadenemo tudi sami.«
Mimi je bila resnicoljubna, zelo se je trudila za objektivno presojo in tega ji nihče ni očital, tudi če niso bili naklonjeni njenemu pisanju. »V življenju se je treba mnogočesa temeljito naučiti. Premlela sem mnogo knjig, ker sem želela doumeti stvari. Ko sem urejala gradivo med arhivskimi papirji, je pred moje oči prišel prenekateri dokument.«
V življenju je Mimi Malenšek v iskanju resnice poštene drže vedno hodila po robu. »Naša zgodovina ima gotovo element tragičnosti zaradi majhnosti, pa ne bi bilo treba. Zgleda, da je to v nas. Kdor ne pozna svoje preteklosti in svojega naroda, je izgubljen. Ljudje so se za svojo domovino vedno bojevali, prelili kri in dali življenja, odrekli se ji pa niso. Rečem vam, imejte radi svojo domovino, lepa je. Imamo vse na majhnem koščku zemlje.«
