Praznik kulture v Frankfurtu

Slovenci po svetu | 13.02.2019, 13:56 Matjaž Merljak

Med rojaki v Frankfurtu je bila tudi letošnja prva februarska nedelja v znamenju prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku.

Že v petek, 1. februarja, zvečer so prispeli k nam letošnji gostje, pevci Mešanega pevskega zbora Motiv iz Nove Gorice, ki jih vodi zborovodja in skladatelj Miran Rustja. V soboto so si nekoliko ogledali mesto Frankfurt ter tako dobili nekaj vtisov o kraju, kjer živi nekaj sto Slovencev. Nedeljski popoldan pa je bil seveda namenjen sveti maši s praznično prireditvijo. Pevci so obogatili naše srečanje v cerkvi pri maši, saj so peli vse stalne in spremenljive dele mašnega bogoslužja. Njihovo petje pa je dobilo osrednje mesto in prostor tudi v dvorani, ko so sooblikovali letošnjo prireditev. Učiteljica gospa Robnik je z otroki evropske šole in dopolnilnega pouka ter z nekaj starejšimi pripravila recitacije in druge oblike nastopa otrok, pevci pa so njihov nastop zaobjeli v slovensko pesem. Že ob začetku prireditve, ki smo jo seveda začeli z državno himno, pa je zbrane nagovoril župnik Martin Retelj (več v nadaljevanju)

Naše praznovanje smo zaključili z jedjo in pijačo ter sladkimi dobrotami, za kar so poskrbeli člani župnijskega sveta in še mnogi drugi. Vsem tem in tudi vsem, ki se jim je zdelo vredno priti na tako bogato prireditev (tako so jo ocenjevali tudi gostje), velja naša hvaležnost. Velika hvala pevcem za potovanje do Frankfurta in nazaj in za njihov bogat prispevek. Zahvalo pa izrekamo tudi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu za denarno podporo tej naši prireditvi.

Tja do devete večerne ure se je slišalo petje in harmonika, ko so pevci, njim pa so pritegnili tudi gostitelji, vriskali in prepevali. Nekaj zadnjih od župnijskega sveta pa je seveda moralo zaključiti praznovanje s pospravljanjem in podobnim ritualom tistih, ki ugasnejo luč in zaklenejo prostore.

Pred svetovnim ekumenskim molitvenim dnevom žena (letos je to 1. marca) pa se je župnik nekajkrat udeležil pripravljalnih srečanj v Frankfurtu in v eni šoli v Limburgu, saj je osrednja tema tega letošnjega dneva ravno Slovenija. Kar dosti vprašanj, tudi o verskim življenju v naši domovini, se pojavlja in jih je tudi na ta način možno osvetliti in razjasniti.

---

Župnikov govor

»Spoštovani gostje, spoštovani vsi, ki ste prišli k praznovanju slovenskega kulturnega praznika!

'Preblečen sem menišič bil, in rad sem pel, še rajši pil' (F. Prešeren, Zabavljivi napisi, Vodnik). Tako je Prešeren na hudomušen način opisal svojega pesniškega predhodnika Valentina Vodnika (1758-1819). Ta pa je zapisal o sebi, da 'v letih nerodnih okrogle je pel'.

In kar nekaj okroglih let se bo v letu 2019 obrnilo v povezavi s kulturo in njenim življenjem: 200-letnica smrti profesorja, pesnika, pisatelja, časnikarja, jezikoslovca in seveda tudi duhovnika Valentina Vodnika. Na mnogih področjih tako jezikoslovja, pisateljevanja in pesništva je oral ledino. Za področje Ilirskih provinc ima zasluge, da se je v šolah in javnosti uveljavila slovenščina namesto dalmatinske hrvaščine.

Tu je tudi 200-letnica smrti mecena umetnosti Žige Zoisa, pa 200-letnica rojstva misijonarja, raziskovalca v južnem Sudanu ob Belem Nilu in etnografa Ignacija Knobleharja, poimenovanega Abuna Soliman, 100-letnica slovenske univerze v Ljubljani, 100-letnica priključitve Slovenske krajine, to je Prekmurja (žal pa ne tudi Porabja) k matičnemu narodu in slovenskemu ozemlju. Tudi v tem slednjem je bilo v ozadju vseh naporov za združitev z matičnim narodom kulturno delo mnogih. Jezik je imel okvir Trubarjeve slovenščine ter protestantskih in katoliških piscev tega območja, zaradi odrezanosti od matičnega naroda pa se ni razvijal. Znani so zlasti trije Küzmiči: Štefan (1723-1779), Mikloš (1737-1804) in Juri (1752-1810). Mnogi katoliški duhovniki 19. in 20. stoletja, ki so močno kulturno delovali, pa so pripomogli k združitvi z matičnim delom naroda. Samo nekaj imen: Franc (Kodila) Ivanoci (1857-1913, potem sta dva Jožefa Klekla (1879-1936, 1874-1948) in Matija Slavič (1877-1958) biblicist in teolog. Leta 1919 je bil izvedenec mirovne konference v Parizu in je z dvema znanstvenima razpravam utemeljeval zahtevo po priključitvi Slovenske Krajine (Prekmurja in Porabja k matičnemu narodu (po Vikipediji in Leksikonu Cankarjeve založbe).

In še veliko več takih in podobnih obletnic bi lahko našli. Odšla pa sta v preteklem letu dva velikana slovenske literature, pisatelja Alojz Rebula in Andrej Capuder.

Pesnik Prešeren je menda celo obupaval nad slovenskim jezikom ter je bil nad sprejemom njegove poezije med rojaki razočaran. Kot odziv na to je spesnil pesem v nemškem jeziku Sängers Klage. Ta preskok v tuj jezik pa je bil k sreči le kratek čas. Tudi v današnjem času poskušajo v zamejstvu nekateri pisati v jeziku večinskega naroda, da bi dosegli večji odziv in odmev. Pokojni pisatelj Rebula pa je ob literarnem ustvarjanju Slovencev na Koroškem v tujem jeziku dejal: 'In to bi vam tudi priporočal: če moramo imeti kaj radi na svetu, moramo imeti radi tista tla, ki so nas rodila in tisti jezik, v katerem smo spregovorili. Zvestoba lastni biti, to, kar je globinsko čutil naš Prešeren, in v tem vidim njegovo veličino!' In o svojem ustvarjanju pravi: 'Kajti za ustvarjalna dejanja mi ustreza samo moja slovenščina' (Mladika 8/18).

In še nekaj krepkih misli, vrednih premisleka: 'Narodna skupnost pa lahko gradi le na jeziku in kulturi' (Florjan Lipuš, Nedelja, 7.10.2018). 'Ni pomembno koliko ljudi govori en jezik, temveč, kako precizno znajo s tem jezikom ravnati in kako sami sebi z jezikom gradijo hrbtenico' (Lojze Wieser, Delo, 2.10.2018).

V zadnjih mesecih pa se je v domovini v območju kulture zgodilo oziroma odkrilo kar nekaj žalostnih, gnojnih stvari. Bi Valentin Vodnik, ki je pred več kot 200 leti v Dramilu zapisal 'Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava', še mogel in smel zapisati kaj takega? Še je potrebno obujati in osvežiti 'Lej stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi! Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal'.

Naj še vedno velja njegov napis v Pratiki za mesec svečan: 'Bolj bode pridna pozimi predica, dal bo rožlala pod palcam petica'«.