Janez Posedi in Izidor Krivec
Meso v Sloveniji varno
Tanja Dominko
Afera s poljskim mesom je dodobra razburkala slovensko javnost. Pokazala je, da je nadzor nujen, hkrati pa odprla tudi nekatera druga vprašanja. Zakaj ne pridelamo dovolj mesa, da uvoz ne bi bil potreben? Kako vedeti, kaj uvozimo iz drugih držav Evropske unije, če pa velja prost pretok blaga? Kakšno meso jedo v zavodih, kjer so zavezani javnemu naročanju in se marsikje odločajo glede na ceno? Ali je meso, ki je varno, tudi zdravo, kje so tisti mejniki? To so vprašanja, ki smo jih v oddaji Pogovor o zastavili direktorju Uprave za varno hrano Janezu Posediju in predsedniku uprave Celjskih mesnin Izidorju Krivcu.
Zdravje slovenskih potrošnikov ob aferi s poljsko govedino ni bilo ogroženo, saj meso iz sporne klavnice k nam ni prišlo, so ugotovili člani sveta za varno hrano, ki deluje znotraj ministrstva za kmetijstvo. Ali je nadzor zadosten ali pomanjkljiv, smo vprašali direktorja Urada za varno hrano Posedija. »Naša ocena je, da je nadzor učinkovit, zanj namenjamo dosti sredstev, dva milijona evrov samo za stroške analiz, imamo 4.700 vzorcev letno, kar nam omogoča nek pregled. Glede varnosti je pa tako, da sistem, ki ga imamo danes, je predvsem odvisen od tega, da nosilci dejavnosti, nadzirajo tveganja, jih odpravljajo, mi kot nadzorni sistem samo spremljamo, ali to delajo. Pomemben dejavnik so tudi potrošniki.« Kot je pojasnil, se obseg monitoringa ne spreminja, se pa spreminjajo dodatni inšpekcijski nadzori.
Odpoklic mesa iz Poljske se širi, kako gleda na dejstvo, da Poljska izvozi 80 odstotkov mesa. Konkretnih podatkov, koliko tega mesa pride v Slovenijo, ne spremljajo, saj je znotraj EU prost pretok blaga, poudarja Posedi. Da so bili prizori pretresljivi, se Posedi strinja, dodaja, da so taka ravnanja nesprejemljiva, »po naši oceni gre za kriminal. Odkrivanje je zahtevnejše. Pri nas kaj takega v registriranih obratih ni, taka je naša ocena.«
Kako uvoz mesa spremljajo v Celjskih mesninah? Po besedah Izidorja Krivca so uvozi brez potrebe, razen, ko kaj primanjkuje. »Slovenija ima občasne viške in občasne manjke, je pa pomembno, kakšen je ta uvoz. Mora biti nadzorovan, ne sme biti na škodo slovenskih proizvajalcev mesa in cena ne sme biti merilo, po kateri se uvaža.« Celjske mesnine so največji odkupovalec slovenskega govejega mesa. Prizna pa, da kdaj tudi kaj uvozijo, vendar to ustrezno deklarirajo. Na vprašanje, kakšne so razlike v ceni, odgovori: »Če kupiš kvalitetno meso, je v Avstriji dražje kot v Sloveniji, iz Poljske pa nismo nikoli uvažali. Pred 10-imi leti smo enkrat poskušali, pa ni bila kvaliteta primerljiva s slovenskim. Tukaj jemo vrhunsko govedino in smo Slovenci tukaj nadstandardni.« Krivec je sicer pohvalil Urad za varno hrano, ki da je odlično opravil svoje delo.
Problem v Sloveniji je tudi nizka samooskrba s svinjino, čeprav je denimo direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Branko Ravnik na seji odbora za kmetijstvo dejal, da rejci včasih težko prašiče prodajo. Krivec pravi: »Te situacije ne razumem. Mi se izredno trudimo, da bi vse odkupili, za kar imamo zavezujoče pogodbe. V Pomurju imamo kvalitetne družinske kmetije, trenutno odkupujemo 1000 prašičev na mesec več, kot jih potrebujemo. Viški tukaj so nedopustni. Ampak uvoz je tako močan in tudi cene zunaj so nizke, tako da tisti, ki nimajo pogodb in ki jim ni mar za slovenskega kmeta, kupujejo v tujini, kar ni prav.«
V nadaljevanju pogovora smo komentirali tudi prehrano v javnih zavodih in označevanje porekla mesa v gostinskih obratih, kar so predlagali na odboru, nismo pa mogli niti mimo konjskega mesa in razkritja na Gorenjskem.
