Pri predsedniku države o šolstvu

Komentarji | 06.02.2019, 14:30 Marta Jerebič

V torek 5. februarja je predsednik države Borut Pahor sklical posvet o »Odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol«. Udeležencem je postavil pet vprašanj v razmislek. Naj razmislimo o konceptu umeščanja zasebnega šolstva v slovenskem prostoru, kje je meja države za ustanavljanje zasebnih šol, kako naj država nadzira zasebne šole, kakšni so sodobni trendi v Evropi in svetu in kako priti do približka najboljšim sistemom.

 

Ne vem, če smo v razpravi primarno iskali odgovor na ta vprašanja, še posebej ne, ko smo po eni strani poslušali, kako je pri nas vse odlično in na visokem nivoju in na drugi strani, kaj vse manjka v javnih šolah, tako rekoč na račun zasebnih. Res je, da razmišljanje o slovenskem šolstvu ni nastalo zaradi globoke krize v šolskem sistemu, ampak zaradi pet let trajajočega zavlačevanja izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ki ne uresničita odločitve Ustavnega sodišča, ki je samo v tem, da to, kar država zahteva kot obvezno, mora tudi 100% kriti.

Vrnimo se torej k predsednikovim vprašanje. Zasebno šolstvo je do neke mere ustrezno umeščeno v slovenski šolski sistem, kar zadeva zakonodajo in možnosti za ustanavljanje zasebnih šol. Res pa je, da so pogoji za nastajanje teh šol izjemno visoki in zahtevni, kar kaže rezultat nizkega odstotka teh šol. Vsi strahovi, o razrastu in komercializaciji ter liberalizaciji na tem področju, so odveč.

Dajanje prednosti kateri koli kolektivistični ideji pred posameznikom pa je v nasprotju z razsvetljenskimi in postmodernimi spoznanji. France Bučar v svoji knjigi Slovenci in prihodnost govori o znanju kot dobrini, ki je v »lastnem interesu vsakega posameznika«, hkrati pa je tudi v interesu širše skupnosti in države. Posredovanje znanja je potrebno postaviti v kontekst ponudbe in povpraševanja in pri tem je pobuda posameznikov in države popolnoma enakopravna, je Bučarjevo stališče, ki mu večina levo-liberalnih ideologov nasprotuje, kar je v opreki z njihovo vsaj liberalno, če ne levo nazorsko opredelitvijo. Bučar dalje razlikuje med storitveno in nadzorno funkcijo pri izobraževanju. Prvo lahko izvaja vsakdo, drugo pa država. »Kaj je javni interes na področju šolstva, določa najvišji organ oblasti, kakšne naj bodo vsebina, kakovost in metode izobraževanja, pa je področje pedagoških institucij, pri čemer mora imeti ustrezno vlogo tudi uporabnik izobraževalnih storitev«. Najnižje standarde določa država, da skrbi za družbeni razvoj, višji standardi pa so fakultativni.

Bučar kot eden od nestorjev slovenske moderne države je tako jasno umestil šolski sitem v družbo in razmejil pristojnosti med javnim, državnim in zasebnim. Po desetih letih odkar je ta knjiga izšla, še nismo našli soglasja okrog takšne konceptualne rešitve, kot jo ponuja Bučar, kakor tudi nismo dobili ustrezne protiponudbe ali tudi na posvetu slišali argumente, ki bi ovrgli Bučarjeve osnovne postulate, če tudi so ti vsem dostopni in znani. Preprosto, pod nivo njegovih razlag bi se ne smeli spustiti, če bi hoteli biti akademsko pošteni in racionalni. Za odločitev Ustavnega sodišča pa lahko rečemo, da je upoštevalo prav te koordinate, ki jih je postavil Bučar. Razprava o zasebnem šolstvu in šolstvu v celoti, bi tako morala potrditi ali ovreči principielne okvirje, ki jih je razvil Bučar in Ustavno sodišče. Vsaka drugačna razprava gre mimo jedra problema in neizbežno zapelje v polje ideološkega preigravanja s pomočjo politične moči.

Približki, predsodki, insinuacije, napačne predpostavke in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu, samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, ki se ni sposobna razgovoriti in dogovoriti okrog temeljnih postulatov. Gospod predsednik države bi dejansko moral vztrajati pri zastavljenih vprašanjih in ne dovoliti, da se mu kdorkoli izogne. Edino moč, ki jo pri tem vprašanju ima, je vztrajanje pri doslednosti mišljenja in praktičnih izpeljav iz tega.