Po čem je sreča?

| 15.01.2019, 15:51 Blaž Lesnik

Mesec januar je že kar dobro razprl svoja krila. Še včeraj smo si voščili srečo v novem letu, čas pa je do danes že pozobal skoraj 1/24 tega novega leta. Kako kaj novoletni sklepi in izzivi? Kako kaj sreča? Rezultati decembrskega Ogledala Slovenije, raziskave, ki jo izvaja Valicon, je pokazala, da smo Slovenci zdaj srečnejši in bolj optimistični, kot smo bili v letih gospodarsko finančne krize (najnižje smo bili decembra 2016).

Analitiki ob tem navajajo večletni trend raziskave, ki kaže, da osebna sreča ni nujno povezana s tem, kako doživljamo stanje v družbi. Sreča je vse bolj vezana tudi na druge, osebne vidike. In to je dobro. Če naše počutje določajo zgolj in samo dnevno politično dogajanje, afere v gospodarstvu, črna kronika ali parlamentarne razprave, smo na dobri poti proti bolnišnični postelji. Samo vzdržljivost in sposobnost prilagajanja odločata o dolžini oziroma trajanju te poti. Nekateri zdržijo zelo dolgo, tudi vse življenje in so za takšno potovanje posebej izurjeni. Vsakodnevni dežurni krivci v družbi krojijo njihov vsakdan in onemogočajo preskok v drugačno shemo mišljenja, recimo ji shema notranje sreče in zadovoljstva.

Ob tem se spominjam utrinka iz albanskih gora, ki sem jih v organizaciji slovenske Karitas obiskal lani septembra. Po celem dnevu divje terenske vožnje in hoje do najodročnejših predelov, kjer živijo ljudje v obupnih razmerah, smo se ustavili ob tisti dan zadnji na pol podrti hiši. Ko smo se približali vhodu, nam je prišel naproti nasmejan možakar, star okrog štirideset let. Kot sta povedali sestri misijonarki, živi sam, saj naj bi bil zaradi romskega porekla med tamkajšnjimi dekleti nezaželen. Vsenaokrog hiše in tudi v notranjosti so se sušila zelišča, cvetje, sadje, orehi... Mož je veselo poklepetal s sestrama, jima pojasnil, da so mu dobri ljudje poravnali račun za elektriko in tako lahko zdaj prižge tisto edino žarnico v temnem, prav tako edinem bivalnem prostoru, kamor nas je navdušeno vabil. Vse, kar je imel tam notri, je bila peč na drva in seveda kupe omenjenih zelišč. In vse to nabrano bogastvo nam je navdušeno ponujal. Na vsak način je vztrajal, da vzamemo vsaj nekaj, na primer tisto ogromno vrečo orehov v kotu. Bil je navdušeno vztrajen, mi pa nismo mogli vzeti edinega, kar ima. Zato je naslednji dan tisto vrečo iz hribov sam pritovoril v mesto in ko se je prismejal do nas, plačila zanjo sploh ni hotel, tako da mu ga je nazadnje sestra vsilila.

Objektivno gledano bi imel ta človek vso pravico do popolnega obupa: v eni od najbolj skorumpiranih držav živi v skrajni bedi, brez upanja, da bo dočakal boljši jutri. Kljub temu ni bil videti potrt ali nesrečen, ne, nasmejano se je sukal naokrog in skušal razdeliti, kar je imel. Paradoks, ki je od vsega razvajenemu zahodnemu človeku tako tuj in nerazumljiv, se pojavlja tudi drugod v tako imenovanem tretjem svetu. Zakaj je toliko veselja in smeha na Madagaskarju, kjer depresije in drugih oblik utrujenega razvitega sveta ne poznajo? Gotovo se bosta sodelavca Jure in Izidor, ki sta se včeraj odpravila na novo misijonsko pot v srednjeafriško Ugando, tudi tokrat srečevala s prizori pristnega veselja nasmejanih domačinov sredi njihovega materialnega uboštva.

Nazaj k raziskavi o sreči. Vse bolj se torej tudi Slovenci zavedamo, da nam zunanje neugodne družbene okoliščine ne morejo preprečiti, da bi bili srečni. Pa čeprav nas v to skušajo prepričati preračunljivi politiki, neugodni gospodarski zapleti ali pa akterji potrošniške družbe, ki nam vztrajno dopovedujejo, da sreče brez novega telefona, avta ali pa modnega dodatka ne bo. Po čem je torej sreča? Raziskovalci jo vsako leto merijo v 140 državah sveta. Čeprav je dojemanje osebne sreče tudi kulturno pogojeno, se izrisujejo stične točke, ki so enake v Costa Rici, Singapurju, na Danskem ali na grškem otoku Ikariji, kjer demence ne poznajo in živijo zelo vitalno tudi v starosti 80 ali 90 let. Te skupne točke so: uživanje v življenju, ki ima smisel, živahni socialni stiki, zdrava hrana, dovolj gibanja in spanja ter osebna vera.

Prav slednjo bom za konec povezal s še enim podatkom že omenjene Valiconove raziskave, ki ga ne želim izpustiti, in govori o nezaupanju Slovencev v Cerkev in duhovnike. Čeprav je zaupanje večje kot v prejšnjih letih, je Cerkev z duhovniki še vedno na dnu lestvice. Precej višje so denimo banke in sodniki. Morda bi kdo, ki se giblje izključno v krogih verujočih, povezanih s Cerkvijo pomislil, da gre za zavajanje s podatki. A dejstvo je, da Cerkev v splošnem med Slovenci ne uživa zaupanja. Pater Branko Cestnik na svojem blogu za to navaja tri razloge: nezaupanje v tradicionalne institucije, širša verska kriza, pred katero v Sloveniji seveda nismo imuni in fasaderstvo oziroma prikrivanje lastnih napak in škandalov, s katerimi Cerkev ne zna.

Ali vse to pomeni, da nas družbena realnost ne bi smela zanimati? Bi si morali pred njo zatiskati oči in skrbeti zgolj za svojo osebno srečo? Nasprotno. Ker smo Cerkev vsi verujoči, imamo vsi tudi odgovornost zanjo. To pomeni, da smemo na primeren način opozoriti, ko ji nekdo dela škodo in krati njen ugled. Pa naj bo ta nekdo škof, duhovnik ali pa stari nasprotnik Cerkve v družbi. V tej isti družbi bi morali tudi ukrepati, po svojih močeh in na tistem koščku, kjer lahko prispevamo, kar znamo in zmoremo. Iskreno in vztrajno delo prinaša sadove. In osmišlja življenje, kar pa spet vodi k osebni sreči in izpolnjenosti. Že to, da se ne pustimo zavesti v nesmiselne ali celo sovražne debate na spletnih forumih, je veliko. Da se odlepimo od kavča in splošnega vzdušja kritiziranja. Misijonarji so poseben zgled takšnega delovanja: v najbolj nemogočih razmerah upajo proti upanju, vztrajajo in prinašajo veselo sporočilo tja, kjer ga ne poznajo.

Letos bo minilo pol stoletja, odkar je človek prvič stopil na Luno. Naj bo naš korak k sočloveku, vase ter svoji sreči prav tako odločen in pomemben.