Dr. Janez Bogataj: Dediščina ne sme biti le kopija zgodovinskega spomina

Slovenija | 22.12.2018, 18:05 Nataša Ličen

Smo svetovni prvaki v projiciranju sveta v Slovenijo, to se vidi na številnih področjih globalnih primerov, toda to projekcijo bi morali čim prej obrniti iz Slovenije v svet. Ta stavek je izrekel prof. dr. Janez Bogataj, etnolog, profesor in publicist

v oddaji »Naš gost«. Zato se rad udeležuje, ko se pokaže priložnost, mednarodnih srečanj in kongresov, ker tudi Slovenci lahko z marsičem obogatimo svetovni prostor. Naša prepoznavnost se ne more kazati samo skozi športne dosežke.

Dr. Janez Bogataj: »Naša družina je bila vedno prežeta s kulturo. Nenazadnje, do svojega petnajstega leta, sem živel v isti hiši kot moj stari stric, pisatelj Fran Saleški Finžgar, in eno do mojih »igrišč« je bila njegova obsežna knjižnica. V njej sem kot učenec v osnovni šoli videl, da nekateri avtorji pišejo tudi o načinu oblačenja, navadah in podobno, ki niso zrežirani ali naključni, toda povezani dogodki prežeti s kulturno dediščino. V tistih letih so me zanimale seveda tudi navade drugih narodov in kultur, takoj po drugi svetovni vojni Indijanci recimo, vse to sem lahko našel v njegovi knjižnici. Ta svet me je že kot otroka zelo prevzel, drugi motiv za moje zanimanje pa je slikanje, risanje. Starši so me zaradi nadarjenosti vpisali v likovni tečaj, edini takrat v Ljubljani in Sloveniji seveda, kjer so učili odlični pedagogi, Bogdan Borčič, Alenka Gerlovič, Slavko Krajnc, Tinca Stegovec. Pri osmih letih sem delal že jedkanice, pri devetih akvatinto in takšne grafične tehnike, kar je bilo za tiste čase nepojmljivo, v šolah se je delalo povsem nekaj drugega.«

Spomini na sobivanje s Franom Saleškim Finžgarjem

»Ko danes gledam nazaj, si včasih rečem, joj, zakaj ga nisem še več stvari vprašal. Knjižnico, ki jo je imel doma, sem že omenil, drugo kar je tesno povezano z njim, je njegovo popravljanje mojih domačih nalog pri slovenščini, kako je komentiral morebitne učiteljičine popravke, v strinjanju in včasih nasprotovanju, že v otroštvu sem se zavedal njegove osebne veličine. Veliko mero spoštovanja so mi vcepili že moji starši, klical sem ga stric Jur. Bil je človek širokega, odprtega duha. Od prvega dne moje službe, od leta 1972 naprej, pišem dnevnik, v njem se je nabralo veliko zanimivega gradiva o vsem mogočem, in družinsko življenje je ena od teh, mogoče kdaj izide, če bo le zdravje in energije dovolj.«

Študenti smo si v času mojega študija želeli več znanja

»V šestdesetih letih smo bili študenti revolucionarna generacija, ustanovili smo svobodno katedro, zdelo se nam je, da dobivamo premalo od takratnih profesorjev. Kolegi so določili mene, da grem to oznanit profesorju, danes se to ne bi zgodilo, preprosto ustanovi se in je to nekakšna alternativa, mi pa smo se otepali odgovornosti, kdo bi to povedal profesorju, čutili smo kljub vsemu vendarle neko spoštovanje in imeli odnos do avtoritete. Spominjam se, kako sem razmišljal, naj potrkam ali kar vstopim, naj sploh vstopim in podobno. Nikoli ne bom pozabil, ko me je predstojnik povabil naprej in vprašal, po kaj sem prišel, odgovoril sem: » Prišel sem vam povedat, da smo včeraj ustanovili svobodno katedro študentov etnologije«, pa je iztegnil svojo koščeno roko ter rekel: »Ven!«, tega ne bom nikoli pozabil.«

Delo na terenu

»Internet je prinesel veliko spremembo. Treba je iti na teren med ljudi, kjer je še veliko podatkov. Naloga etnologov je, da ljudem za njihove informacije, pripovedi in spomine, ki so naši sogovorniki, včasih smo jim rekli informatorji, v zameno damo nekaj tudi nazaj. Vračamo lahko na različne načine, skozi jezike razstav, filmov in knjig. Če od ljudi nekaj dobimo, jim moramo na nek način nekaj tudi vrniti, tu je če rečem pedagoška vloga zelo zelo pomembna. Spominjam se, ko sem bil na počitnicah pri sorodnikih na Gorenjskem, sem zbiral podatke, risal kozolce, te stvari so me zanimal, so večkrat rekli moji mami: »Kaj pa je s tvojim sinom, z njim pa ni nekaj v redu, zanimajo ga same stare stvari!, ha, ha. V kulturni dediščini, ki je predmet naših raziskav, moramo vedno posamezne pojave razumevati v kontekstu časa, v katerem so nastali in živeli. Vedeti moramo tudi, da se dediščina nenehno spreminja. Intervali sprememb so danes hitrejši, terensko delo ostaja, le intenzivnejše je treba beležiti spremembe.«

Sito zgodovine je neusmiljeno

»Stereotipov o preteklosti in dediščini je zelo veliko, kar dokazuje, da ali stroka določenih stvari še ni temeljito raziskala ali pa da stroke nihče ne posluša, kar je tipično na Slovenskem, kjer se vsi na vse spoznamo, še najbolj pa birokracija. Eno so raziskave, drugo so rezultati, potem pa se moramo vprašati, kako bomo te rezultate predali naprej. Plus pri moji vedi je, da se lahko izraža na različne načine in na različne načine ljudem predaja spoznanja. Sito zgodovine je neusmiljeno, vedno vsaka generacija na novo prevrednoti preteklost. Vprašanje je, kaj naredimo s tem, kar na situ zgodovine vendarle ostane. Dokler je nekaj živo, je njen obstoj zagotovljen, tako je tudi z dediščino. Sobivanje pomeni kulturno bogatenje, če bomo spoznali bistvo muslimanske ali pravoslavnega vere, in vseh ostalih, bomo seveda svoje znali drugače ceniti in se z drugim obogatili, ker bomo spoznali nove kulturne oblike. Ne bodimo ozki, poglejmo čez svoj kulturni plot. S tem jaz nimam težav, ker me tudi moja veda uči ceniti vse kulture in se truditi za njihovo preživetje.«