Tudi Cankar je v svojih delih učitelj kontemplacije, globine, polnosti praznikov

Slovenija | 25.12.2018, 21:00 Nataša Ličen

Ob obletnici in praznovanju letošnjega Cankarjevega leta je bilo nekaj v narodu, je v oddaji Za sožitje dejal dr. Jože Ramovš. Ob odkrivanju dela in življenja tega velikega genija se zadnje čase močno poudarja, da je Ivan Cankar v svojih zadnjih desetih letih zorel v duhovnosti, kontemplativnosti, mistiki.

V uvodu v Podobe iz sanj Cankar razkrije veliko o medčloveških odnosih, o bistvu duhovnosti, tudi o bistvu praznovanja, v le nekaj stavkih. Stene zgrajene med ljudmi, ki jih imamo drug pred drugim, bi se sesule, kot iz pepela grajene, če bi se kdaj spogledali iz dna, tako piše.

Petje, molitev, pogovor, skupno druženje ob mizi ali igrah, kaj ni to praznik?

Dr. Jože Ramovš: »Praznovanje je pogoj za polnost življenja, tako v družini kot za osebni razvoj človeka, da zori od rojstva do smrti. Pogoj je morda trda beseda, če je nekaj pogoj, pomeni, da če tistega ni, se ono drugo ne zgodi. Tako je praznovanje pogoj za polnost življenja in za sožitje in tega se potrošniška, hitra evropska, zlasti pa ameriška civilizacija zadnja desetletja ne zaveda, rine prav v obratno, samo v zabavo, ki ni praznovanje, ampak pogosto samo še dodatno prazni. Pravo praznovanje nas napolni za delo in lepše življenje. Prazno praznovanje pa nas utrudi, a naredi lenobne in naveličane, brez smisla. Čeprav danes prodajajo razvajanje, to ni pravo praznovanje.«

»Praznik črpamo iz korenin preteklosti, iz katere rastemo, in seveda je praznik tudi prihodnost. Brez upanja ni sožitja in ni osebnega razvoja, brez upanja ni verovanja. Naši možgani so usmerjeni v jamranje in kritičnost. Mi jih tako usmerjamo, ker se preveč posvečamo bodicam, ki nas bodejo. Na dnu vsakega človeka je nekaj lepega, svetega. Kdor nima lepih izkušenj, je to zato, ker je lepo in dobro morda zaklenil v kamrico svojih možganov. Odkleniti jo je treba, kar je težko delo. To je praznik. Praznik je izpraznitev, umiritev, ko si vzamemo čas drug za drugega in se poslušamo. To privoščim vsakemu.«

»Vsakemu, ki nima svojih ljudi, ne praznika, mu je vse pusto in prazno, svetujem, naj se vpraša, na kaj je v svojem življenju ponosen, česa je bil vesel? To je ključ od zaklenjene kamrice, v svojih možganih moramo odkleniti tisti del, v katerem so lepe, dobre izkušnje, kjer so naša hrepenenja, so naši dobri načrti, na kar smo ponosni, česar smo veseli, in ko se nam to odpre, smo v prazniku. Praznovanje je duša sožitja. Darilo je zunanja oblika, bistven je odnos.«

Dan po božiču praznujemo državni praznik. »Ljubi Jezus, je dejal dr. Ramovš, tisoč let sanj po svoji državi, kako naj bi ne bili ponosni na državo, ki jo imamo. Gradimo in delajmo jo tam, kjer smo, jaz kot vesel upokojenec. Zlivanje gnojnice drug na drugega in na vodilne nič ne zaleže. Politike si sami izvolimo. Tudi med njimi je nekaj dobrih, če bomo o teh govorili, o njihovih delih in prizadevanjih, jih bo vse več. Ker, ljudje se gradimo in razvijamo pravzaprav samo po tem, kar nam drugi zaupajo. Če drugi v nas vidijo dobro, to dobro v nas raste. Če drugi v nas vidijo slabo, raste to. Smo pod vplivom tega, kar drugi vidijo in podčrtavajo v nas. Ne sodimo, da ne bomo sojeni. Kaj se zgodi, če si očitamo? Prvo, To gnojimo z najboljšim gnojilom, da je tega vse več. Drugo pa, »gliha skup štriha«. Ko druge kritiziram in jim očitam, sam postanem njim enak. To sta dva velika zla, da se splača zavzeti stališče, o slabem molčimo, o dobrem govorimo. Ko govorimo o dobrem, tudi sami postajamo boljši, ko govorimo o slabem, sami postajamo slabši. Tisto, s čimer se ukvarjam, to postajam. To ugotavlja tudi nevro-znanost, kamor usmerjam možgane, v tisto smer se razvijam.«

Vabljeni na predavanje:

Krekovo lokalno središče za severozahodno Ljubljansko urbano regijo – KREKOVO SREDIŠČE v sodelovanju z ZMSK organizira Predavanje PRAZNOVANJE DRUŽINO POVEZUJE (dr. Jože Ramovš) Za varstvo otrok bo poskrbljeno. Vabljeni v petek, 28.12.2018, od 16.30 do 17.30, na Krekovo ulico 10 v Komendo.