Zastava?
Slovenija | 28.12.2018, 12:28 dr. Helena Jaklitsch
Ali ste ob dnevu samostojnosti in enotnosti izobesili slovensko zastavo? Vprašanje, ki ga slišimo vsaj dvakrat na leto – ob obletnici plebiscitarne odločitve Slovencev za samostojno državo ter ob praznovanju obletnice razglasitve samostojne Slovenije. Nekateri pokimamo, drugi si zaprisežejo, da naslednjič res ne bodo spet pozabili, tretji brezbrižno skomignejo z rameni, pri četrtih se morda vsuje plaz besed o tem, da se za tako državo, kot jo imamo danes, pred 28 leti niso borili. So tudi taki, ki jim gre to vprašanje preprosto na samo živce v stilu »kot da se odnos do države meri samo po tem ali si izobesil zastavo ali ne«. Mimogrede odgovor tem slednjim – tisto, kar imaš rad, na kar si ponosen, rad pokažeš. Vse ostalo je samo izgovor.
Ob obeh praznikih naše domovine vedno znova pomislim, da smo slabo izbrali datume za uresničitev sena naših prednikov. Samo pomislimo – dan državnosti praznujemo ob koncu šolskega leta, ko so misli staršev in otrok, pa tudi drugih, ki koristijo še zadnje dni starega dopusta, vse drugje kot pri prazniku domovine; praznik samostojnosti in enotnosti obeležujemo le dan po božiču. Dnevi pred njim so praviloma eno samo drvenje. Nakupovalni centri so polni ljudi, ki mrzlično mečejo v vozičke vse za božično večerjo, nakupiti pa je treba še zadnja darila za pod smrečico. V tistem vrvenju mnogi skušajo nadoknaditi vse zamujeno čez leto. Marsikdo se že takoj po božiču odpravi na krajše počitnice, ki se lepo povežejo s pričakovanjem novega leta. Po predbožičnem norenju je dan po božiču krasna priložnost za počitek, brez nagovarjajoče simbolike pa tudi ni praznik svetega Štefana. Kdo bi torej ob vsem tem sploh razmišljal, da bi posebej praznoval še odločitev Slovencev, da zapustimo državo, ki nas je dušila, še posebej, če nas k temu ne vzgajata niti šola niti mediji niti država? Letos tako sam državni vrh ni bil sposoben imeti državne proslave na predvečer ali na dan samega praznika samostojnosti. Bog ne daj, da bi morali prekiniti svoje počitniško razpoloženje za proslavo, ki je največkrat vsebinsko prazna in brez tistega čustvenega, domovinskega zanosa, ki bi ga take proslave morale imeti. Mnogim visokim funkcionarjem do take proslave tudi ni, saj Slovenije ne čutijo kot svoje domovine, za katero je vredno delati, se zanjo boriti in jo ljubiti. Vsaj tako lahko (upravičeno) sklepamo glede na njihovo vztrajno poveličevanje neke druge države in nekih drugih simbolov. Letošnja državna proslava je bila tako kar pet dni pred samim praznikom, s čimer je politični vrh nazorno pokazal, kako pomembno se mu zdi praznovanje enega najpomembnejših dejanj našega naroda na poti do svoje države.
Kako naj ljudje s ponosom in radi izobešamo slovensko zastavo, praznujemo rojstvo lastne države, če nam sporočila o pomembnosti tega praznika ne prinaša niti naš vrh? Nič ne pomaga leporečenje predsednika vlade na proslavi o veličastnosti zgodovinskega trenutka tistega decembra 1990. Prazna slama, nič drugega. Če bi bila vsebina pristna, bi bila podkrepljena z dejanji, ne le besedami. Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi slovenski pregovor. Nič čudnega, da se ob obeh praznikih, povezanih z nastankom naše države, vedno pogosteje spomnimo besed zadnjega partijskega sekretarja in, kako ironično ali žalostno, prvega predsednika samostojne države, ki na državnih proslavah, kot v posmeh vseh, ki so hoteli in delali za našo Slovenijo, sedi v prvi vrsti. »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti,« je rekel januarja 1990, to misel pa je leta 2015, na samo obletnico plebiscita, še enkrat ponovil. Te besede so mi odzvanjale v ušesih, ko sem brala nagovor predsednika vlade na letošnji proslavi. V njem je namreč med drugim dejal, da so interpretacije, da je bila osamosvojitev zasluga samo nekaterih posameznikov, zgrešene. Dragi predsednik vlade – nihče ne pravi, da je bila osamosvojitev samo zasluga nekaterih posameznikov. So se pa nekateri posamezniki takrat krepko izpostavili, se postavili na čelo, v prve bojne vrste za samostojno Slovenijo. Seveda med njimi ni bilo tistih, katerih samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. Tisti možje in žene, ki so se takrat izpostavili, so postavili na kocko vse. Nihče ni vedel, ali bo naš proces osamosvajanja uspel. Negotovost v tistih mesecih je bila izjemna, zaradi česar si ti možje in žene še kako zaslužijo priznanje države, ki so jo soustvarjali, pa če je vam in vašim levim zaveznikom prav ali ne. Od vas, kot predsednika vlade, ki naj bi združevali in povezovali, bi pričakovala, da bi jim dali to priznanje. Seveda je potem tu tudi izjemna enotnost Slovencev, ki so takrat vztrajali na ulicah, odšli na volišča in oddali svoj glas, toda priznanje tistim, ki so vodili naš proces osamosvajanja, ni nobena zgrešena interpretacija. Relativizacija, ki jo počnete, je. Toda z njo ne boste uspeli opravičiti tistih, ki samostojne Slovenije niso hoteli, čeprav ob državnih proslavah sedijo v prvih vrstah.
In če sem že pri letošnjem nagovoru predsednika vlade. Res je bil poln lepih besed in skovank ter nostalgičnih spominov. Misel o domoljubju, ki bi moralo biti dolžnost vseh nas, je pobožala marsikatero srce, tudi moje, moram priznati. Domoljubje je namreč pri nas zelo zasmehovan pojem, tisti, ki o njem govorijo kot o vrednoti, pa so prepogosto tarče posmeha in obtožb o raznih fobijah in fašističnih nagnjenj. Predsednik v nagovoru ni pozabil omeniti niti svojega branja beril pri maši in ministriranja, ob čemer je verjetno marsikateri nedeljnik zadovoljno pokimal z glavo. Besede, besede, besede, bi lahko rekli. Po njih delih jih boste spoznali, bi še lahko dodali. Dejanja, ne besede, so tisto, kar šteje. Tu pa je njegova bera veliko bolj skromna, čeprav so bili ob njegovih sto dneh vladanja osrednji mediji polni vzhičenih naslovov in presežnih besed. Med njegove »dosežke« tako lahko prištejemo nadaljevanje protiustavne diskriminacije otrok, ki hodijo v zasebne (katoliške) osnovno šole. Koalicija pod njegovim vodstvom je namreč le nekaj dni pred božičem zavrnila možnost odprave te diskriminacije. Tu je tudi njegov poziv državnim podjetjem naj umaknejo oglase iz opozicijskih medijev ter njegov molk, ko je LPP z mestnega avtobusa samovoljno oziroma ob pozivu skrajnega levičarja, ki ima katoličane za katolibane ter klerofašiste, umaknil oglas zavoda Živim, s katerim je ta spoštljivo nagovarjal tiste, ki so v stiski. Le pritrdimo lahko nekdanjemu predsedniku ustavnega sodišča, ki je opozoril, da je vse bolj očitno, da se poskuša utišati politično opozicijo in tudi tisti del javnosti, ki ima stališča in zagovarja prepričanja, ki se ne skladajo s politično večino ali prevladujočo ideologijo. Ali kot zapisal »Težko si je drugače razložiti vso to gonjo sedanje vladajoče politike, že upokojene politike, razne državno izdatno financirane »nevladne organizacije« in društva, tudi novinarska, okrog t. i. sovražnega govora, V to igro se je že vključilo tožilstvo in sodstvo. Je namen vsega tega ustrahovanje in utišanje politične opozicije in drugače mislečih!? Zakaj se je v to vključil predsednik vlade?«
Besede, besede, besede … Naj ne bodo tudi naše vodilo. Vsak dan s svojim delom, ob praznikih naše domovine pa tudi z zunanjimi atributi pokažimo, da je odločitev za samostojno Slovenijo tudi naša odločitev.
