Sovražni vs. prijazni govor

Slovenija | 27.11.2018, 12:40 Tanja Dominko

V zadnjih dneh nas je predsednik vlade Marjan Šarec spodbudil, da smo začeli malo bolj intenzivno razmišljati o besedni zvezi sovražni govor. S svojo izjavo, da naj podjetja, ki so delno ali večinsko v državni lasti, razmislijo glede oglaševanja v medijih, ki širijo sovražni govor, je premier dvignil precej prahu. Sam pravi, da je bil poziv namenjen razmisleku, da pa ni nikomur govoril, kaj mora in česa ne sme pisati.

Kaj natančno je zmotilo gospoda premiera? Kateri medij, čigavo pisanje? Vsak medij je začel razmišljati najprej o sebi, vsak novinar o svojem delu. Taki smo, da najprej kritiko projiciramo nase. In smo jo. Ali smo nestrpni? Ali sovražni? Ali koga po nedolžnem okrivimo? Ali žalimo? Kaj pravzaprav sovražni govor je? Če pogledamo definicijo, ki je objavljena na spletni strani spletno oko, ki je točka za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu, preberemo naslednje: »Sovražni govor je izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (ksenofobične, rasistične, homofobične in podobno) in uperjene proti različnim manjšinam (etničnim, narodnim, verskim, kulturnim, spolnim in podobno).

Sovražni govor torej temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker zaradi posamezne osebne okoliščine pripadajo določeni skupini. Te osebne okoliščine so lahko: narodnost, rasa ali etnično poreklo, versko ali drugo prepričanje, spol, zdravstveno stanje, jezik, spolna usmerjenost, invalidnost, starost, gmotno stanje, izobrazba, družbeni položaj in druge. Glavni cilj sovražnega govora je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa je ponižati, prestrašiti in spodbuditi nasilje.« Konec citata. Ali je torej premier Šarec ciljal na versko nestrpnost, ki se širi pri tedniku Mladina proti kristjanom? Ali je premier Šarec ciljal na norčevanje iz desnih strank, ki jih preberemo v kolumnah Dnevnika in Dela? Ali je ciljal na satirične oddaje RTV Slovenija, pri katerih je sam večkrat sodeloval in pri katerih so brili norce iz vseh, ki imajo govorno napako, ki so plešasti, iz vseh žensk, iz duhovščine? Ne, v svojo skledo seveda ni pljuval. Le zakaj so poteze potegnila podjetja le proti Demokraciji in Novi 24 TV?! Ali je torej prepovedano norčevati se le iz vladnih strank in vladnih mož, o opoziciji in Cerkvi pa lahko mediji bruhajo po dolgem in počez? Očitno.

Pa se spomnimo neke druge zgodbe iz drugih časov. Leta 2007 je začela med novinarji krožiti takoimenovana Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji. To je bila stanovska peticija, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev in s katero so opozorili na domnevno medijsko cenzuro v času vlade Janeza Janše.

Pobudnika peticije sta bila Blaž Zgaga (Večer) in Matej Šurc (Radio Slovenija), ki sta peticijo sestavila 6. septembra 2007, kmalu je bila javno objavljena v medijih ter istočasno poslana 320 naslovnikom v Sloveniji in tujini. In pazite, podpisnik peticije je bil tudi Marjan Šarec. Ki se je tedaj boril za svobodo medijske besede, za svobodo govora. Kaj se je v teh 11. letih tako spremenilo, da ta beseda ni več enaka, da se je pogled nanjo diametralno obrnil? Gospod Šarec se je iz kritika oblasti prelevil v oblastnika in tako v ogledalu zjutraj kot tarčo vidi samega sebe. Gneva ne more več izbljuvati v nobeni satirični oddaji in to ga je začenjalo žuliti. Gnev se vali tudi brez njega, medijska krajina se je spremenila do popolnosti in puščico javne kritike so dobili tudi drugi mediji, pa najsi je to oblasti všeč ali ne. Regulacija je popustila in dobro vedo, da bodo z omejevanjem financiranja dosegli cilj bolj učinkovito kot pa s čim drugim. A zdaj je na nas vseh, ali se pustimo ustrahovati ali zagovarjamo tisto temeljno vodilo, ki je novinarstvo ustvarilo? Poročanje o dogodkih z vso odgovornostjo do resnice in stvarnosti. In pri naročnikih oglasov je prav tako potrebno zavedanje, da so tudi oni zavezani resnici. Za svoj denar dobijo glas med ljudmi, ti so taki in drugačni, različnih vrednot, stališč in izobrazbe. Ali bodo v oglasih zavajali in pretirano hvalili svoje izdelke, čeprav si tega ne zaslužijo, ali bodo realni in posredovali le tisto, kar je res kakovostno? Vsi smo odgovorni za lepši svet, ne le mediji, tudi podjetja in še zlasti tisti, ki so na oblasti. Ne zvalite krivde in odgovornosti na nas, ki imamo v rokah le besedo, vi imate v rokah dejanja, vzvode in moč, da premikate stvari na bolje. Prav je, da se zavedate te moči in jo usmerjate v blagor vseh, ne le tistih, ki so vam pomagali, da ste prišli na oblast, ampak tudi tistih, ki vam bodo morda pomagali, da boste na njej obstali. Volilno telo se spreminja, volilno telo si zapomni in volilno telo ukrepa, dragi naši voditelji.

In ko Radio Ognjišče jutri slavi svoj 24. rojstni dan, je prav, da povemo naglas, da smo varuhi prijazne besede in dialoga. Sovražni govor ni nekaj, kar bi se širilo iz naših valov, ker to nismo mi. Prišli smo v ta medijski prostor pred 24. leti z namenom, da širimo vest o Kristusu in Cerkvi, o družbenem nauku Cerkve, o dobrodelni noti vsakega kristjana, o pomoči in solidarnosti. Ta glas tudi danes ni utihnil, odpira prostor za lepo besedo in lepo glasbo, za slovensko misel in za slovensko modrost, za slovenskega človeka, ki je odprt tudi za drugačnost. Za slovenskega človeka, ki je bil preganjan po krivici, pa zato ni zagrenjen, ampak ve, kam pripelje enoumje in si ga zato ne želi več doživeti. Radio Ognjišče je medij, ki v domačem prostoru in ob ognjiščih Slovencev po svetu pomeni toplino in podporo. Hvala vsem, ki nas razumete, podpirate, ki veste, da si želimo delati dobro in prav. Ker je to edino dobro in prav.