Ste zadovoljni z županom?

Slovenija | 16.10.2018, 14:45 Andrej Šinko

Še približno mesec dni nas loči od lokalnih volitev, v kratkem pa se bo začela tudi uradna predvolilna kampanja. Ker so številni župani napovedali ponovno kandidaturo, v zadnjih mesecih stopnjujejo svoje aktivnosti in se trudijo zaključiti številne projekte. Tako smo priče odpiranju cest in druge javne infrastrukture, župani pa so še pogosteje prisotni na različnih prireditvah.

Na drugi strani pa predvolilno kampanjo že vodijo tudi njihovi izzivalci, ki iščejo priložnosti, kako opozoriti na slabo izpeljan županski mandat oziroma na nepravilnosti v posameznih projektih. Pomemben del te kritike, ki je sicer prisotna celoten mandat, izrazitejša pa postaja pred volitvami, je usmerjen v smiselnost posameznih projektov in neustreznost oziroma problematičnost financiranja.

Zaradi slednjega posamezne projekte v določenih občinah preiskujejo organi pregona, delno pa to vpliva tudi na višjo zadolženost občin. Skupni dolg vseh 212 občin je konec lanskega leta znašal skoraj 842 milijonov evrov, kar je 2,4-krat več kot pred desetimi leti. Župani sicer opozarjajo, da dobijo premalo sredstev glede na vedno več nalog, ki so v pristojnosti občin.

Lani se je zadolžilo 64 občin od skupno 212, večina z namenom financiranja investicij. Brez dolga pa je bilo le 16 občin. Konec lanskega leta je bila najbolj zadolžena občina Ljubljana, njen dolg je znašal dobrih 171 milijonov evrov, sledil je Maribor s 63 milijoni evrov dolga, na tretje mesto pa se je uvrstil Koper s 46 milijoni evrov dolga.

Če primerjamo zadolženost občin glede na dolg na prebivalca pa je bila najbolj zadolžena občina Gornji Petrovci na skrajnem severovzhodu države, kjer je dolg na posameznika znašal skoraj 1850 evrov. Za primerjavo, v Ljubljani je dolg na prebivalca znašal slabih 630 evrov.

Omenjena zadolženost občin ne bi bila problematična, če v javnost ne bi prihajale informacije o netransparentni, nenamenski oziroma celo nezakoniti porabi sredstev, nezakonitih ravnanjih županov, zlorabah položajev, neprimernem zadolževanju občin oziroma nezakonitemu dajanju poroštev javnim podjetjem in podobno.

Pri tem je bistveno tudi vprašanje, za kaj se omenjena sredstva porabljajo. Ali jih namenijo za obnovo šol, cestne infrastrukture ali pa za kakšne sumljive oziroma sporne projekte? Prav tako so pomembni rezultati dela župana. Ljudje so tako večinoma pripravljeni pozabiti na moralna načela in podpreti župana, ki je zaslužen za razvoj kraja, kljub morebitnim spornim ravnanjem.

Poleg poštenosti je eden od bistvenih pomislekov tudi kvalificiranost kandidatov oziroma izvoljenih funkcionarjev na lokalni ravni. Pred štirimi leti se je za skupno 212 županskih stolčkov potegovalo več kot 800 kandidatov, za približno 3400 sedežev v občinskih in mestnih svetih pa se je skupno potegovalo nekaj več kot 23 tisoč kandidatov. Pri tem pa se je precej več kandidatov potegovalo za položaje v večjih občinah. V Mariboru se je tako na preteklih volitvah v tekmi za župana pomerilo rekordnih 17 kandidatov, slika pa bo podobna tudi letos.

Ne želim trditi, da več kandidatov na koncu pomeni izbiro najustreznejšega posameznika. Vendar pa večje število občanov zagotovo pomeni večjo možnost izbire boljšega kandidata. V tem kontekstu se pomanjkanje kvalificiranega kadra kaže zlasti v manjših občinah, ki pa jih je največ. Nekatere imajo zgolj nekaj sto prebivalcev, kljub temu pa morajo tudi volivci tam izbrati župana, s programom in sposobnostmi vodenja, ter svetnike, ki so sposobni soustvarjanja programa in tudi izvajanja nadzora.

V tem kontekstu bi manjše število občin zagotovo bila optimalnejša rešitev. Torej, če jih imamo zdaj 212 in bi njihovo število zmanjšali na 58, kot je na primer Upravnih enot, bi položaje zasedlo zgolj nekaj deset izvoljenih županov, ne pa več kot 200. Prav tako bi iz večjih bazenov kandidatov lahko izbirali občinske oziroma mestne svetnike, lažje pa bi bilo vzpostaviti tudi delujoče mehanizme nadzora nad občinami. Ob vsem omenjenem pa bi bili nižji tudi stroški delovanja občin.

V zvezi s tem je sicer bistven pomislek, da takšna javno-politična rešitev ne bi bila izvedljiva, saj bi zelo verjetno naletela na oster odpor lokalnih skupnosti, pa tudi lokalnih odborov političnih strank na njihove centrale. Sicer pa je na koncu tako, kot je nekoč dejal eden od velikih mislecev, da ima narod oblast, ki si jo zasluži.