Udaril bom pastirja in ...

Svet | 09.10.2018, 10:59 Marjana Debevec

Živimo v turbulentnih časih, tudi za Cerkev. Potem ko se je lik Petrovega naslednika približal človeku in ga poiskal tam, kjer živi, je po drugi strani postal tudi bolj odprt za kritike in napade. Zadnji dan Svetovnega srečanja družin na Irskem so mediji, ki so kritični do papeža, objavili pismo nekdanjega nuncija v ZDA nadškofa Carla Marie Viganoja. Javnost je temu pismu, v katerem zaradi prikrivanja spolnih zlorab obtožuje mnoge visoke predstavnike Cerkve, celo svetega očeta, namenila tako veliko pozornost, da novinarji papežu na letalu niso postavili niti enega vprašanja o samem srečanju družin.

Drugo pismo, v katerem vsebinsko ni nič novega, pa je nadškof Viganó, ki živi na skriti lokaciji, objavil le nekaj dni pred sinodo mladih. Zdaj smo bili mediji že bolj pozorni, saj je bilo več kot očitno, da s temi svojimi objavami »minira« največje dogodke Cerkve. Tokrat se med drugim posipa s pepelom, češ da to dela v dobro Cerkve, ko med drugim poziva papeža Frančiška k odstopu. Razočaran pa je, ker mu papež ni odgovoril že na prvo pismo – odgovor je namreč zahteval takoj, čeprav v pismu navaja veliko imen ljudi, ki jih je treba podrobno preiskati.

Kaj pa pravijo dejstva? Papež je na temo reševanja spolnih zlorab v Cerkvi kmalu po objavi Viganojevega pisma sklical zasedanje vseh predsednikov škofovskih konferenc, ki bo februarja v Rimu in naročil poglobljeno preiskavo. Spomnimo pa tudi na njegov neutruden boj proti tej strašni rani Cerkve: večkrat se je javno opravičil in zlorabe označil za zločin; vse leto se je ob petkih srečeval z žrtvami spolnih zlorab s strani predstavnikov Cerkve z vsega sveta.

V sobotni izjavi za javnost pa Sveti sedež znova poudarja, da zlorabe ali njihovo prikrivanje nikakor ne morejo biti sprejemljivi, obenem pa dodaja, da drugačna obravnava škofov, ki so jih povzročili, ali jih prikrivali, predstavlja nesprejemljivo obliko klerikalizma.

Papež Frančišek vabi, da se v boju zoper rano zlorab združijo vse moči v Cerkvi in zunaj nje, da bi preprečili te zločine nad najbolj ranljivi in nedolžnimi. Kot je zapisal v pismu božjemu ljudstvu, ta rana zadeva vse nas. Zato je čas, da priznamo svoje grehe in napake iz preteklosti ter s spokornostjo omogočimo našo notranjo prenovo.

Seveda je pa tudi papež samo človek in je prisiljen zaupati svojim sodelavcem. Nekajkrat so le ti njegovo zaupanje izdali. Tako mu na primer sodelavec, kardinal iz Čila ni povedal za primer duhovnika Karadime, ki je potem tako razburkal javnost, papež pa ga je nedavno laiziral oz. odslovil iz duhovniškega stanu. Včasih dobi informacije šele pozneje; vedno pa počaka, da so trditve potrjene.

Jasno je namreč, da papež ne more vseh primerov rešiti takoj, pa ne le zato, ker jih je preveč, ampak tudi zato, ker je pastir celotne Cerkve in vsi pričakujemo, da se nam posveti. Koliko težav, trpljenja, izzivov in načrtov srečuje v krajevnih Cerkvah preko škofov z vsega sveta! In sedaj se posveča predvsem mladim.

Je pa nadškofu Viganóju odgovoril prefekt vatikanske Kongregacije za škofe, kardinal Marc Ouellet. Konec septembra ga je namreč Viganó izzval, naj razkrije dokumente, ki naj bi dokazovali domnevno neustrezno ravnanje Vatikana v zvezi z očitki proti nekdanjemu washingtonskemu nadškofu Theodorju McCarricku. Pismo je dolgo, ostro in jasno. Med drugim Ouellet razlaga, zakaj papež ni že prej pokazal večjega zanimanja za omenjeni razvpiti primer – o njem mu je namreč Viganó namignil med svojo avdienco leta 2013, ko se je skupaj z drugimi papeževimi predstavniki prvič srečal z njim. Lahko si predstavljam koliko izgovorjenih in pisnih informacij je takrat prejel o raznih ljudeh in situacijah.

»Globoko dvomim, da ga je McCarrick tako močno zanimal, kot bi nas ti rad prepričal, saj je bil 82-letni nadškof v pokoju in že sedem let brez zadolžitev«, piše Ouellet. Niti ni zapisa o avdienci njegovega predhodnika kardinala Reja, ki naj bi od upokojenega nadškofa McCarricka zahteval življenje v tišini in zasebnosti. Razlog pa je v tem, da takrat za razliko od danes, še niso imeli na voljo zadostnih dokazov o njegovi krivdi.

Zato je kongregacija delovala previdno, Ouellejeva pisma in pisma njegovega predhodnika pa so ga preko apostolskega nuncija Pietra Sambija in potem prek nadškofa Viganója le pozivala k skritemu življenju v molitvi in pokori, in sicer v njegovo dobro in dobro celotne Cerkve.

»Njegov primer pa bi postal predmet novih disciplinskih ukrepov, če bi nam nunciatura v Washingtonu ali katerikoli drug vir posredovala nove in odločilne podatke o njegovem ravnanju«, piše kardinal Ouellet. Iz česar je razvidno, da nuncij Viganó tega ni storil, bi pa bila to njegova dolžnost - če je poznal ozadje, kot sedaj trdi. Nobenih pisnih dokazov ni predložil, ki bi kardinala McCarricka bremenili in bi s tem papežu omogočil ukrepanje. Nasprotno, kot dokazujejo video posnetki, se mu je na nekem dogodku celo klanjal z besedami, češ da ga imajo vsi radi.

Kako pa je mogoče, da je McCarrick večkrat napredoval, in sicer vse do tega, da je zasedel najvišja mesta kot washingtonski nadškof in kardinal? Tudi sam vodja Kongregacije za škofe je nad tem zelo začuden in priznava napake v postopku izbiranja v njegovem primeru. Vendar odločitve, ki jih je sprejel papež (takrat Janez Pavel II.), temeljijo na informacijah, ki jih je imel v tistem trenutku. Sam McCarrick pa se je znal zelo sposobno otresti vseh dvomov o sebi.

Ko pa so na dan prišle njegove zlorabe (lani ga je namreč nek moški obtožil spolnega nadlegovanja), so nadškofije, kjer je deloval, sprožile preiskave in na podlagi tudi teh dokazov je papež julija letos sprejel njegov odstop iz kardinalskega zbora. Prepovedal mu je tudi javno maševanje in mu zapovedal življenje v molitvi in spokornosti.

Zato kardinal Ouellet takole zapiše: »Dragi papeški predstavnik v pokoju, iskreno ti rečem, da se mi z vseh vidikov zdi neverjetno obtoževati papeža Frančiška, da je pri polni zavesti prikril primer tega domnevnega spolnega iztirjenca in da je torej pajdaš korupcije, ki se širi v Cerkvi, ter da zato ni vreden nadaljevati svoje prenove kot prvi pastir Cerkve. Ne morem razumeti, kako si se pustil prepričati tej pošastni neutemeljeni obtožbi. Frančišek ni imel nobene povezave z napredovanji McCarricka v New Yorku, Metuchenu, Newarku in Washingtonu. Vzel pa mu je njegovo kardinalsko čast, ko je postala jasna in verodostojna obtožba o njegovih zlorabah mladoletnih.«

Potem ko Ouellet napiše, da se vsak teden srečuje s papežem Frančiškom in da vidi, na kakšen način obravnava primere škofov, zatrdi, da je Viganojevo pismo sarkastično in celo bogokletno! »To ne more priti od Svetega Duha«, jasno zatrdi kardinal Ouellet. Zato Viganoja vabi, naj se spravi s papežem. Čeprav sam pravi, da služi Cerkvi, pa ji s svojimi napadi na papeža le povzroča novo rano in med ljudmi ustvarja zmedo.

»Kako naj drugače odgovorim na tvoje vprašanje kot z besedami: Pridi iz skrivališča, obžaluj upor in si povrni boljši odnos do svetega očeta, namesto da zaostruješ sovraštvo do njega. Kako lahko obhajaš sveto mašo in izgovarjaš njegovo ime?«, piše kardinal, ki je tudi prepričan, da je Viganojeva obtožba politični konstrukt.

Pri tem mi prihajajo na misel besede nadškofa Stanislava Zoreta, ki je spomnil na evangeljski stavek: ’Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile’. Pri tem nadškof poudarja, da je načrt napada na papeža satanski. Prav zato pa je danes še bolj kot kdajkoli prej treba delati za edinost Cerkve – pa ne za tisto slepo, ki napake pomete pod preprogo, ampak za edinost v resnici. Pravzaprav bi se morali bolj zavedati, kdo je papež kot Kristusov namestnik in ga v njegovih prizadevanjih bolj podpreti, da bomo skupaj našli poti naprej. Zato nas nadškof Zore vabi k poglobljeni molitvi in postu za papeža in njegove namene, kajti, kot pravi, se »ta rod izžene samo z molitvijo in postom.«