Nespametne device po slovensko

Komentarji | 03.10.2018, 08:49 Matjaž Merljak

Od osamosvojitve je minilo že četrt stoletja, a dobro se še spominjamo, kako so takrat ljudje hlastno spremljali dogajanje. Ne samo osamosvajanje, vojno in druge najbolj izstopajoče dogodke. Mimogrede so ti znali našteti celoten ministrski zbor in poznali so mnoge poslance, čeprav jih je bilo takrat skoraj 250. To zanimanje je bilo povezano z občutkom, da je mlada država v pretežno dobrih rokah, da dihamo svoboden zrak, da se končno oddaljujemo od nasilnega časa in od trepetanja, če bomo prišli do najosnovnejših stvari za življenje. Spominjamo se tudi nadaljevanja, kako je tisto zanimanje ob levičarskih vladah kopnelo in zopet nekoliko vzbrstelo, kadarkoli je imela pomladna stran omembe vredno moč. Od leta 2013 pa smo priče samo vse večjemu mrtvilu.

Od začetka je bilo zanimanje za skupno stvar vsekakor tudi čustveno pogojeno, kasneje pa je odločala politična realnost: kdo in kam vodi našo državo. Če so jo nove politične sile skušale spraviti stran od socialistične bede in balkanskega kotla v smer blaginje, ki je je deležen Zahod, nas levičarske vlade vlečejo nazaj: v zlagano zgodovino, v balkansko nostalgijo, v udinjanje Rusiji in v druge čudaške politike, ki nam jemljejo ugled. Za ponazoritev: novi zunanji minister se za začetek sestaja s kolegoma iz Irana in Kolumbije.

Ta teden je bilo objavljeno, da je Slovenija na lestvici ekonomske svobode pristala na 71. mestu med državami sveta, glede birokracije je na 99. mestu, kar zadeva stanje glede paradržave pa kar na 146. mestu. Obenem iste raziskave kažejo, da je sodstvo postalo še bolj pristransko, policija manj zanesljiva in da je gospodarskega kriminala vse več. Prav tako je ta teden zakrožil podatek, da je Ljubljanska univerza po kakovosti zdrsnila v skupino med 600 in 800. Še nedavno se je namreč brez sramu hvalila, da spada med prvih 500. Tako bi lahko šli od segmenta do segmenta in beležili nazadovanje.

Kako ne bo kopnel ponos, ki je pred dvajsetimi leti krasil novo državo in njene prebivalce? Takrat so s ponosom delovale tudi slovenske skupnosti na vseh koncih sveta, saj jim končno ni bilo treba več razlagati, kako je z neko Jugoslavijo iz zaostalega socialističnega zakotja, ampak so vzpon mlade uspešne države Slovenije čutili kot veliko zaslombo.

Če dobro premislimo, se lahko strinjamo, da je bilo utopično pričakovati, da bo po petdesetletnem nasilju in enoumju kar čez noč vse v najlepšem redu. A sredi nevarnih trendov smo kljub temu spoznanju. Pri tem je ena največjih težav prav apatičnost dobronamernih sodržavljanov, saj nezanimanje, kot nas opozarja Milan Komar, nevidno prinaša smrt.

Povsem razumljivo je, da se človeku upira precejati razlike med levičarskimi strankami in njihovimi predstavniki, ko je vendar jasno, da so pod različnimi nalepkami vsi iste baže. Istost glede lažnive zgodovine, glede nestrpnega odnosa do vernih, glede nerojenih, glede zasebne pobude v šolstvu, gospodarstvu in drugod. Sicer pa jih po politikantskih poteh vodijo le umetno razdeljene vloge in seveda apetiti. Posledica so ropanje, zapravljene priložnosti in drsenje navzdol.

A vrnimo se k bistvenemu. Ključnega pomena je, da ne podležemo nezanimanju, brezbrižnosti. Vedno se najde kaj, kar mora naša pozornost prestreči. Saj vidite, pojavi se človek, ki ga hoče levičarska mašinerija vsem v strah onemogočiti. Lahko se piše Možina, lahko Strehovec lahko kako drugače. Nič takega nas ne sme preiti križem rok. Če drugega ne, postavljajmo stvari na svoje mesto vsaj pri domačih, znancih in prijateljih. Samo nikar nemo obsedeti. Nikoli ne vemo, kdaj se bo kaj prelomilo, kot se je v osemdesetih. In takrat ne smemo tavati bogve kje brez svetilk. Se pravi brez idej, brez kondicije, brez elana in brez pripravljenosti, da porinemo slovenski voz naprej.