Kapital načrtno spreminja osebnostno strukturo naših otrok
Slovenija Nataša Ličen
Še nobena civilizacija ni posegla v zibelko. Naša je. Več kot polovica otrok prosti čas danes žal preživi v virtualnem svetu. Gre za civilizacijski problem. Ko v svojem življenju otroci in mladostniki začutijo določene pomanjkljivosti, poiščejo v virtualnem svetu ravno to, kar jim v realnem manjka, poiščejo vlogo v internetnih vsebinah in jo igrajo. Mnogo mladih je danes prepričanih, da je virtualno bolj realno kot realnost.
Takšni mladi imajo seveda težave pri vključevanju v resničnost. Zdi se jim brez zveze, ne da se jim vključevati v realne dogodke, med druge ljudi, ker je zanje virtualno bolj realno, v tem se celo zdravijo in uresničujejo. Kdor koli jih bo iz virtualnega vlekel v realnega, bo njihov nasprotnik in sovražnik, pravi Miha Kramli, terapevt in vodja Centra za zdravljenje kemičnih in nekemičnih zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, ki smo ga povabili v »Svetovalnico«: »Zaradi marketinških zablod, gospodarstva, potrošništva, ki ne pozna meja, segamo že v zibelko in možgane dojenčka počasi navajamo, adaptiramo na intenzivnost. Kapital želi preprečiti razvoj abstraktnega razmišljanja."
Človek brez abstraktnega razmišljanja ne more razviti avtonomne vesti. "Človek brez abstraktnega razmišljanja in brez avtonomne vesti pa dela, kar drugi rečejo, kar je trend in sledi všečnemu. Je lahko vodljiv. Možgani ne zmorejo »sprocesirati« vseh podatkov, ki jih dobimo v enem dnevu. Vse to se sešteva in naši možgani zato prebavijo le še všečne in lahke informacije, kot na primer o deodorantih, makeupu, avtomobilih in podobnem. Podatke, ki gradijo in iz osebe naredijo osebnost, pa možgani težje predelajo. Zato imamo vse več ljudi, ki delajo, kar rečejo drugi.« Brez dlake na jeziku, na osnovi dolgoletnih izkušenj, naš sogovornik pravi, da: "Prav zato postajamo veliko bolj dojemljivi za skrajnosti in namene krutega kapitala, ki brez sramu sega že v zibelko. Naši možgani so že tako obremenjeni z množico podatkov, da lastnega življenja ne razvijamo. Nimamo časa za lastno misel, za svoje potrebe in za stik s seboj."
Pravljice in večerne molitve imajo velik pomen, ker ob teh razvijamo abstraktno misel, tudi sposobnosti za duhovno, poglobljeno življenje. Cerkev bi morala na nov način predstavljati molitev, ker molitev ni samo definicija. Brez pravljic in molitev so naši otroci podvrženi novi tehnologiji, brez časovne in prostorske omejitve.
Stična je primer dobre prakse, zdrave zabave in pristnega druženja
Miha Kramli: »Stična je praznik. Praznik vabi, da izpljunemo iz sebe vse notranje vozle, bolečine in stiske. Praznik človeka postavlja na noge. Kultura praznovanja je danes takšna, da bolj ko se napiješ, bolj ko se »zadrogiraš« in ne veš, kako si prišel domov, večji je ta praznik in večja »faca« je takšen mladostnik. Kultura praznovanja je zelo zamegljena in vesel sem, da je Stična dober primer zdrave zabave in zdravega srečevanja, ki se ga mladi spominjajo še vse naslednje leto. Mladi vedo, kaj so počeli, koga so srečali, s kom govorili, spominjajo se dogodka in doživetij. V slovenskem prostoru in mogoče tudi širše, je treba kulturo praznovanja začeti spreminjati. Naši mladi žal praznujejo z omamljanjem, da se ne zavedajo, kaj so počeli. Družbeni sistem podpira zabave v nočnih urah, ko se omamljeni naslednji dan ničesar ne spominjajo. Vse se odvija v nočnih urah, in statistični podatki našega Centra jasno kažejo, da več kot 90 odstotkov mladih prvič vzame drogo po 22 uri. Noč ima torej svojo moč. Gotovo je potreben apel, da praznovanja dogajajo v primernem času in okolja.«
Srečanje je sreča
»Ko z nekom nekaj počnem skupaj, se naučim predvidevanja. V pogovoru in v načrtovanju pogovora lahko predvidevam, kaj se bo zgodilo. Srečanje iz oči v oči utrjuje moje cilje in vizijo življenja s pomočjo drugega, ker se gledava in se pogovarjava, in takrat v nama nastaja notranji prostor predvidevanja za svoje življenje in tudi za druga življenja. Nova tehnologija pa nima te moči, da bi dala možnost predvidevanja, tega ustvarjalnega. Pomembno je, da so v otroštvu in v mladostništvu živa srečanja in da jih podpiramo."
Razpršenost na monitorjih se seli v osebnostno strukturo našega mladostnika
»Nova tehnologija, če jo otrok dobi prezgodaj, svetloba, ki prihaja iz ekranov, reorganizira možgane. Otrok, ki je po dve uri na dan na takšni modri svetlobi, težko zaspi. Ne samo to. Tak otrok, mladostnik nima volje, da bi za kakšno stvar gorel, da bi imel ambicije in bi naredil kaj iz sebe. Modra svetloba izžge notranjo zavzetost, radost in mlad človek začne otopevati. Izrednega pomena je tudi to, da ima veliko mladih na zaslonu naenkrat odprtih več vsebin. Začnejo in ne dokončajo. Razpršenost na monitorju se seli v osebnostno strukturo mladostnika. Kaj to pomeni? On bo zelo težko izbral bistvene podatke iz knjig ali iz praktičnega življenja in jih v svojo realnost tudi vključil. To so ljudje, ki potem bistvenih podatkov ne zaznavajo in to seveda vpliva na njihovo koncentracijo in usmeritve v življenje. Če že v zibelko damo monitorček, ki oddaja barve, ki so skoncentrirane in neke zvoke, otroka adaptiramo na intenzivnost. V naravi tak otrok ne doživlja sproščenosti, narava mu je siva cona, utesnjuje ga, ker so njegovi možgani adaptirani na intenzivnost. Takšen človek nima želje po druženju, po plesu, da bi bil z nekom, pogreznjen je v svoj svet.«
Z novo tehnologijo, ki podpira realnost, ni nič narobe
»Če pa smo za zabavo in sprostitev na socialnih omrežjih, v nas naraste potreba po čim dlje in čim bolj intenzivno. Naučiti se moramo razlikovati med delom in sprostitvijo. Delo ne zasvoji, sprostitev s pomočjo nove tehnologije pa lahko privede do hudih poškodb. Delo ni nevarno. Nova tehnologija, ki vpliva na duhovni, socialni in čustveni razvoj, pa lahko močno načne zdrav razvoj osebnosti. Socialna omrežja so bolj na udaru za dekleta, računalniške igrice bolj za fante. Svetovna zdravstvena organizacija je razglasila igre na srečo za bolezen, pripravlja se dokument, da bodo zasvojenosti z internetnimi vsebinami priznane kot bolezen.«
