Matjaž Merljak
Kolikokrat na teden k verouku?
Naš pogled Matjaž Merljak
Z mesecem septembrom se je zaključil čas brezskrbnih počitniških dni, začelo se je novo šolsko leto. Tudi življenje v naših družinah se je znova utirilo v stare ritme. Izpopolnjujemo urnike obveznosti in različnih dejavnosti. Marsikdo se je znašel na točki preloma, ali jo bo njegov otrok še obiskoval ali bo zaradi vse večjih zahtev naredil piko in končal z udeležbo. Ob tem si mislim, hvala Bogu, da župniki niso trenerji.
Šolsko leto še zdaleč ni več le obiskovanje šole - pouka, delanje domačih nalog, učenje, pripravljanje predstavitev, seminarskih nalog, projektov. Naši otroci imajo svoje nadarjenosti, talente in sposobnosti, ki jih v šoli ni mogoče razviti, zato hodijo na različne popoldanske dejavnosti: športni treningi, glasbena šola, pevske in plesne vaje ... Te dejavnosti imajo mnoge prednosti, ki jih nikakor ne gre spregledati. Otrok odkriva nova področja znanja, uri se v vztrajnosti in odgovornosti. Ti lastnosti sta zelo cenjeni v življenju in različne dejavnosti našim otrokom nudijo veliko priložnosti. A starši včasih od otrok pričakujemo preveč, nekaterim se zdijo dejavnosti odlične za zapolnitev časa, ko so v službi. Bojijo se, da bi otrok kaj zamudil. Da mu bo kasneje, čez več let, to prav prišlo, ko se bo znašel pred vpisom na novo šolsko stopnjo ali na trg dela. Tako se že govori in piše, da otrok s temi dejavnostmi ne sme biti preobremenjen, da sicer mora biti zaposlen in da ni dobro, da ima preveč prostega časa, a zmernost je ključna. Če mu zaradi obšolskih dejavnost zmanjkuje časa za preprosto druženje z nami ali s prijatelji, potem je čas za konkreten premislek, ali ni morda vsega preveč.
Ko iz leta v leto septembra dobivam urnike obveznosti naših otrok, se dostikrat primem za glavo. Število ur treningov in vaj je vsako leto večje. Ujel sem v misli, kaj če bi v enakem tempu kot trenerji in učitelji nadaljevali tudi župniki, kaplani in katehisti. Recimo: v prvih treh razredih enkrat tedensko, nato dvakrat, v šestem in sedem trikrat, v osmem in/ali devetem razredu (pred birmo) štirikrat tedensko. Namenoma nisem govoril o urah, saj tudi vsi treningi niso enourni. Ne vem, če obstaja župnik, ki bi si to upal. Na že najmanjši poskus bi starši skočili do neba in kričali na vse strani, kako nemogoč je. To slišimo že dostikrat sedaj, pri eni uri verouka tedensko, ki se včasih prekrije s treningi in vajami.
Ali pa, da bi se verouk namesto 1. septembra - saj ne vem, kje se je, večinoma se je to zgodilo ta teden - začel 20. avgusta, kot so se nekateri treningi? Ali pa, da ne bi starši otrok samo pripeljali k verouku in jih počakali, ampak bi se ga morali tudi sami udeležiti? Družinski verouk. V nekaterih župnijah - berem - ga že imajo. Ampak, a si predstavljate, da bi to veljalo za vse? Kateri škof ali župnik bi si upal uvesti na svojem področju tovrstno šolo za življenje, izkustveni verouk?
Ta naš pogled naj bo tudi zahvala vsem župnikom, kaplanom, redovnicam in laičnim katehistom, ki otrokom prinašajo osnove verskega znanja, sodelovanja, odnosov, ki opravljajo veliko delo. Ni lahko, ni cenjeno, ni vkovano v zvezde, ni plačano, niti besed hvaležnosti dostikrat niso deležni. Vsaj Bog naj jim povrne, če smo že starši na hvaležnost pozabili!
