Razčlovečiti človeka in odnose?

Naš pogled | 04.09.2018, 15:03 Nataša Ličen

September je spet tu. Zdi se, da smo še včeraj hodili naokrog lahkotno poletno, z mislimi večinoma pri počitniških doživetjih. Šolsko in katehetsko leto spremeni dnevni tok tudi tistim, ki doma nimajo šoloobveznih. September je vsako leto znova pač mesec sprememb. Težko je izpustiti iz rok počitnice.

S septembrom se letos napovedujejo poleg pričakovanih še nekatere druge spremembe. Ponekod bodo kar precejšnje. Kakšne konkretno in v kolikšni meri nas bodo zadele, bo pokazal čas. Spremembe so seveda lahko tudi zelo dobrodošle, če pripomorejo k osebni ali narodni rasti in nas vodijo do novih spoznanj. Če pa nas omejujejo in zaradi njih posamezniki ali družba nazadujemo, pa je seveda prav, da se jim upremo.

Živimo v nepredvidljivem svetu, v svetu hitrih in pogosto prenagljenih odločitev, zato se je dobro in modro na določene spremembe pripraviti. Med več kot dobrodošle ideje, ki so zaživele, da bi zmanjšale škodljive posledice nekaterih prenagljenih odločitev, uvrščam Teden vzgoje ob začetku letošnjega šolskega in katehetskega leta. Eden od njegovih namenov je obuditi nekdaj uveljavljeno držo odraslih, zadolženih za uk mladih, da blagoslavljamo, molimo in sploh izročamo v Božje varstvo učeči se mladi rod. Sploh ne dvomim, da bo kdo ob tem prhnil in si mislil svoje. Sem pa prepričana, da sleherni ob svojem otroku, ko znova prestopi prag šolskih ustanov, misli in upa enako; veren ali ne. Otroku želimo dobrega pomnjenja učne snovi, varne poti, dobrega razumevanja s sošolci in ostalimi, ki jih bo srečeval, ter tako naprej. Te misli se nam porajajo vsakič, ko se razidemo vsak na svojo stran. Kaj pa so te vsakodnevne ponavljajoče se misli, če ne molitve, prošnje in klic k blagoslovu? Danes morda samo ni modno temu reči tako.

V novem šolskem letu se uveljavljajo spremembe, ki jezijo marsikoga. Starše, profesorje. In, po včerajšnjem pogovoru z mlajšo hčerjo - srednješolko, se tudi njenim vrstnikom, med katerimi bodo letos nekateri dopolnili polnoletnost, določena nova uveljavitev zdi dobesedno smešna. Po novem šolskem predpisu si bodo polnoletni dijaki namreč lahko kar sami pisali opravičila za izostanke. Učitelji bodo s starši lahko govorili o njihovem šolskem delu le, če bodo prej pridobili pisno soglasje polnoletnega dijaka. Že ob sami misli na to se nam dvigujeta jeza in razočaranje ter raste skrb, do kod bodo še šli pisci in »uveljavitelji« takšnih predpisov v svoji nameri povsem razčlovečiti zdravo skupnost in odnose.

Ni zanemarljivo pomisliti, kakšno sporočilo predamo mlajšemu rodu ob tovrstnih ukrepih. Med mlade razsejemo še več zmede, jih vodimo k neodgovornosti in jim obljubljamo svobodo, ki to ni. Je morda sreča, globoko notranje zadovoljstvo in izpolnitev to, da delam vse, kar se mi zahoče in ko se mi tako zazdi? Vemo, iz izkušenj življenja, da ne. Iz tovrstnih nagnjenj se rodijo kvečjemu mnoge osebnostne in razvojne patologije ter nesreče. Ampak, kot bi tega ne hoteli slišati. Ali pa se nekateri tega še predobro zavedajo in zaradi kdo ve kakšnih lastnih interesov ustvarjajo nesmisle in se poigravajo z našo naivnostjo. Osemnajstletniki gotovo ne bodo bolj zadovoljni in pod manjšim stresom ob tej na novo dodeljeni pravici in svobodi. Če v šoli ne bodo delali, če v šolo ne bodo hodili, jim tudi lastno pisanje opravičil ne bo v pomoč.

Že pri triletnem otroku delamo narobe, ko mu predajamo veliko preveč odločanja in ga vprašujemo, kaj boš jedel, kaj oblekel. Temu ne more biti kos. Prav je, da mu damo le dve izbiri, med katerima odloči. S tem se postopno uči, kako poskrbeti zase. Še mnogo let preteče do njegovega popolnega odločanja in prevzemanja posledic.

Marsikaj v družbeni, socialni in medgeneracijski utečeni ureditvi se obrača na glavo s tem, ko pravice vse bolj postavljamo pred dolžnosti. Če ne uspemo privzgojiti odnosa do dolžnosti, iz katerih nam - če jih dobro opravimo - šele pripadajo tudi pravice, bomo s takšnimi posamezniki ali celo generacijami težko vstopili v svetlo prihodnost. Svet pa vstopa v precejšnje spremembe. Kos jim bodo tisti narodi, ki bodo znali vzgojiti odgovorne in zavzete ljudi. Zagotovo to niso preveč vase zazrti, v svoje pravice in svoj prav. Mi pa svoje najdražje, svoje mlade s prej omenjenim predpisom učimo prav tega.

Pred tednom dni sem bila na neformalnem pogovoru o stanju v slovenskem poslovnem svetu. Apel skupine tistih, ki skrbijo za preživetje podjetij, njihov trg in razvoj, je bil: Poskrbimo za dobro klimo v skupnostih, kolektivih, tudi v državi, kjer naj vlada medsebojno spoštovanje in kjer so vrednote kulturnega okolja jasne. To mora biti naša prioriteta. Slovenija je po razvoju človeškega kapitala in socialne pravičnosti zaenkrat še v prednosti, hkrati pa je na področju produktivnosti in posledično doseganje višje konkurenčnosti uvrščena precej nizko.

Naloga vseh nas je, če želimo živeti v spodbudnem okolju, približati pomen sodelovanja in povezovanja in ga seveda živeti, za plemenitenje človeškega kapitala, s tem pa razvoj posameznika in družbe.