Umrl je pisatelj, prevajalec in politik Andrej Capuder

Slovenija | 23.08.2018, 10:59

V 76. letu starosti se je poslovil slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, profesor, politik in diplomat, predvsem pa srčni mojster besede dr. Andrej Capuder, so sporočili z Mohorjeve založbe Celovec. O Capudrovih delih poročajo tudi na Slovenski matici.

"Svoje zadnje delo, prevod Gilsonovega dela Heloiza in Abelard, je izdal pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer se je tudi proslavil z izdajo svojega življenjskega dela, Dantejevega prevoda Božanske komedije. Ob svoji 75-letnici je o življenju in delu spregovoril za revijo Zvon, kjer je ostal zvesti sodelavec tudi v zadnjih številkah. Bogati soneti, ki jih je zadnja leta snoval in še ne objavil, naj pojejo njemu v čast," so še zapisali.

Capuder se je rodil leta 1942 v Ljubljani. Diplomiral in doktoriral je na romanskem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je nato kot docent in profesor 30 let predaval zgodovino francoske književnosti. Študijsko se je izpopolnjeval v Franciji, na univerzah v Nancyju in Aix-en-Provence.

Že zgodaj je začel pisati poezijo, nato pa se je posvetil prevajanju integralne Dantejeve Božanske komedije in jo po desetih letih končal leta 1972. Zanjo je prejel Sovretovo nagrado, doživela je tri ponatise. Sledili so še drugi prevodi, med drugim Petrarca, Camoes, Teilhard de Chardin, Ernesto Sabato in Kierkegaard.

Zatem se je posvetil romanu. Njegov prvenec Bič in vrtavka iz leta 1975 je vzbudil nezaželeno pozornost cenzure takratne države in bil umaknjen iz prodaje. V svoji romaneskni trilogiji Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe, ki je izšla med letoma 1982 in 2005, je izpisal fresko Slovencev v 20. stoletju.

Po osamosvojitvi Slovenije se je podal v politične vode. Bil je poslanec v parlamentu in minister za kulturo v prvi slovenski vladi med letoma 1990 in 1993. Nato je bil veleposlanik v Parizu in Rimu. Vmes se je neprekinjeno posvečal pedagoški, znanstveni in literarni dejavnosti.

Med objavami so pri Mohorjevi založbi izpostavili še knjige Mozaik svobode, Pariški dnevnik, Slovenija brez meja, Henri Bergson, intuicija in misel, Rimski soneti, Povest o knjigah, za katero je prejel Rožančevo nagrado, in Zamrznjene besede.

Capuder je bil član evropske Akademije v Salzburgu, odlikovan je bil s francosko legijo časti in z italijanskim viteškim križcem.

Sporočilo Slovenske matice

"S Slovensko matico je začel intenzivneje sodelovati leta 1977, ko je izšla tako njegova spremna beseda k Bergsonovemu Eseju o smehu, ki je za zmeraj zaznamoval njegovo intelektualno delo, kot tudi njegov roman Mali cvet, pripoved o ljubezenskih doživetjih in razvoju mladostnika. Poleg ljubljanskega okolja slika v njem še Dalmacijo in Provanso, kjer se je dr. Andrej Capuder tudi strokovno izpopolnjeval. Leta 1982 je pri Slovenski matici izdal prvi del slovenske romaneskne trilogije Rapsodija 20, postavljen v obdobje med obema svetovnima vojnama, v katerem prikazuje vzporedni zgodbi dveh bratov iz ugledne ljubljanske družine, ki vsak po svoje doživljata usodni čas. Z romanom Iskanje drugega (1991) je v prelomnem osamosvojitvenem letu s svojo literarno besedo simbolno segel v apokaliptično leto 1941, ko se poti obeh bratov razideta na dve nasprotujoči si strani, ujeti v kaos državljanske vojne in revolucije, združenih s protifašističnim odporom. Svojo trilogijo je zaključil leta 2007 z romanom Reka pozabe. Z njim je svojo slovensko zgodovinsko fresko popeljal čez most tisočletja, v čas, ki ga moramo in kakor ga zmoremo živeti danes. V liku Iza Neubauerja je naslikal posameznika, ki bi želel ostati zasebnik in bogoiskatelj, a ga družba sili v nenehni angažma. To je zgodba, ki jo je dr. Andrej Capuder doživljal osebno - kot minister za kulturo ter kot veleposlanik v Parizu (1993-1997) in Rimu (2005-2009). A kljub svojemu političnemu delovanju je ostal predvsem globok, vnet in iskren prebivalec literarnih prostorov sveta. Visoko na vrhu del, ki so izšla pri Slovenski matici, žari njegov avtobiografski duhovni potopis Povest o knjigah, za katerega je leta 2015 prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta. V slogu največjih slovenskih esejistov je postaje na svoji življenjski poti prikazal skozi niz izbranih književnih in filozofskih del. Njegove misli, njegove strasti, njegove ljubezni, njegovi dialogi z največjimi evropskimi misleci in pisci so postali njegovo življenje samo.

Na koncu Povesti o knjigah je zapisal: »Knjiga … je borba proti smrti … Kako drugače poje večnost! Vesel sem, da so moji junaki prišli do tja, jaz sam jim te umetnosti nisem mogel dati. Hvaležen pa sem knjigam, ki so me naučile pravega branja … In tu se moja povest o knjigah konča. Hvala, bralec, ki si me pospremil. Od tu naprej bom moral sam. Hvala!«"

Andrej Capuder: SONETI

Zvon 2018/2

114.

Ko v ranem jutru pojejo mi ptiči
in noč za sabo puščam neprespano,
se zdi, da spet odpiram staro rano,
in star obup spomin mi zakoliči.

Vse mrtvo v meni oživi pri priči,
pretekli greh pritekel je za mano,
kar je bilo že zdavnaj pokopano,
tišči na dušo, naj se opraviči.

Komu? Odkar odšel je Jezus mili,
ki smo ga v svojih grehih pokopali,
kot rablji, ki na križ so ga pribili,

zaman se iščemo v njegovi žali,
v trpljenju, ki ga nosimo po sili,
v ljubezni, ki je nismo prepoznali.

129.

Ko boš umrl, slečeš si obleko,
ki v času služi in bo odslužila,
pustil boš, da te nese višja sila,
ki slednjega ubere v svojo vleko.

Poslednjič stopil boš v deročo reko,
kjer pustil si korakov brez števila,
pustil boš snov, ki jutri bo minila,
in molil k angelu, ki pelje preko.

Ne veš, kaj te na oni strani čaka,
ne veš, če duša tu zaman se muči,
da k jasnemu zletela bi iz mraka.

Ne veš, če prav obrnejo se ključi,
da rešenega zemeljskega zraka
objame te Gospod in brat po luči.

165.

Ne bo osramočen, kdor upa Vate,
ki si ljubezni prave vzor in mera,
kjer novo se rodi, ko staro umira,
kakor odsev luči, neskončno zlate.

Ti vabiš takega med rajske svate,
ki se v svetlobo večnosti ozira
in trudi se, od jutra do večera,
v tej revščini, ki dela nas bogate.

Rad bi Ti pel iz milostne figure,
ki si jo izkazal na razpelu križa,
kjer si pričakal delež smrtne ure.

Ti zvišaš tistega, ki se poniža,
in ne odbija zemeljske torture,
ki vrača mu goldinar iz drobiža.

194.

V ta Rim, ki vidi Kristusa Rimljana,
želim se, večni romar, naseliti
ko uidem primežu človeške biti,
ko zemsko bivanje bo jed postana.

Že zdaj uživam radost nebeščana,
ki tu in tam blešči v podobi skriti,
ki lačnim dvigne up, da bodo siti,
in misel jim postane rajska mana.

Naj v to pomore božja liturgija,
ki žejnemu na ustnice priteka,
in uro časa iz večnosti navija,

da bo za rojstvo novega človeka,
ki zanj pripravljena je že gostija:
daj, da ta lakot mi ne vzame teka!
 
196.

V mlinu, kamor pot človeka pelje
in sestra smrt vrti mu ga veselo,
naj neseš dobro ali slabo delo,
račun je ta, da vse enako zmelje.

Tja pride tak, ki tu sadil je zelje,
in tak, ki ga posluša zemlja cela,
tak, ki mu glava je že posivela,
in dete iz porodniške postelje.

A zadaj pa še drugi zakon vlada,
na drobno posejan kakor gorčica,
za ene kazen, drugim pa nagrada.

O njem nam baja stara govorica,
vanj glej, o duša, ki  bi k luči rada,
vanj, ki je pot, življenje in resnica!

201.

Kdor išče božji lik, ne malikuje,
ko slike, kipe in doktrine gleda,
zarotam malovernih ne naseda,
stvari nad stvarnika ne povišuje.

Bolj kot svobode zaželi si nuje,
bolj kot revolta veseli se reda,
ne zmede ga zamrznjena beseda,
saj živ je, kadar sebi nasprotuje.

Povej, je ta možak za kakšno rabo
pri množici, ki vsakogar pohodi,
ki izbere Kristusa in ne barabo?

Preko pekla in vic korak ga vodi,
od kraja luč si naravna pred sabo,
vitez nebes na zemeljski prigodi.