Bo 29. oktober postal državni praznik, ki bo spominjal na prve slovenske državotvorne poteze
Slovenija | 22.08.2018, 15:47 Tone Gorjup
29. oktobra 1918 je razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov s Slovencem dr. Korošcem kot njenim prvim predsednikom.
V letu 2018 se Slovenci počutimo nekoliko ob strani. Vrsta evropskih narodov, ki so dogajanje po prvi svetovni vojni izkoristili za uveljavitev svoje državnosti, slavi zavidljivo stoletnico. Mi smo še rosno mladi, pred kratkim nam je bilo 25 let. Balti, Poljaki, Čehi, Slovaki, Finci (od leta 1917), pa še kdo, praznujejo, nam pa se – v svetu, v katerega se vrača geopolitika in v razmerah prezgodaj končane slovenske zgodbe o uspehu – zdi, kakor da smo od včeraj, začetniki in celo malce odgovorni za začetek kaosa v tem delu Evrope. Ta vtis potrjuje nesrečno (ne)uveljavljanje sporazuma o nasledstvu, plačevanje odškodnin izbrisanim in varčevalcem LB, rehabilitacija Srbije v mednarodni skupnosti in močnejša pozicija Hrvaške v njej.
Seveda ne apeliram za kako mitologizacijo zgodovine in za konec primata 25. junija 1991, ko smo prvič zares dobili neodvisno slovensko državo. Vendar je bila prva politična tvorba, ki je v uradnem nazivu nosila tudi slovensko ime Država Slovencev, Hrvatov in Srbov razglašena 29. oktobra in s Slovencem dr. Korošcem kot njenim prvim predsednikom. Bodite pozorni na to, da so Slovenci v nazivu te države na prvem mestu – verjetno sicer iz geografskih razlogov, kakor si od zahoda proti vzhodu sledijo njeni konstitutivni narodi; iz zahoda te južnoslovanske tvorbe je pobuda tudi prišla. Spomnimo, da je bila to država, ki je obsegala (južno)slovanske dele nekdanje Avstro-Ogrske, torej brez ožje Srbije, a z delom Srbov. Kraljevina Srbija je bila sicer edina država, ki je Državo SHS priznala, čeprav je potrebno dodati, da je Avstrija Državi SHS prepustila svojo morsko floto.
Kot je znano, je bila Država SHS po slabem mesecu životarjenja primorana združiti se s Kraljevino Srbijo .Ne glede na ta neslavni konec je šlo pred sto leti za smelo potezo slovenskega naroda, četudi slabo pripravljeno. Za povrh je bila ta poteza narejena v tesni navezi s Hrvaško, katere interesov naši predniki takrat niso najbolje razumeli (kakor jih tudi mi danes ne). Slovenci takrat še nismo imeli prave moči. Zagotovo smo imeli premalo Maistrov; preveč togo smo verjeli v smisel politične enotnosti južnih Slovanov in naivno upali v njeno uspešnost. Kljub temu pa smo bili sposobni narediti potezo, in si pridobili prvo mesto v nazivu države ter šefa države. Tudi naši državnosti je torej na nek način že sto let; vsekakor gre za stoletnico prve slovenske državotvorne poteze.
Morda ne potrebujemo še enega državnega praznika, vsekakor ne še enega dela prostega dne. A stvarno in dostojanstveno zaznamovanje te stoletnice bi lahko pomagalo domačo in tujo javnost (zlasti južne sosede) opozoriti, da nismo od včeraj, in da je bila tudi osamosvojitev v letih 1990-1991 posledica dejanj, začetih v času, ko so to počeli mnogi drugi narodi, mi pa smo ostali na pol poti. V Ljubljani bi na to lahko opozarjal spomenik ali vsaj spominska plošča. In če bi na slovesnost predsednik Republike povabil še hrvaško predsednico, bi to morda lahko bil celo majhen prispevek k izboljšanju odnosov s problematično sosedo, vsekakor bolj tehten in konkreten kot dialog zaradi dialoga. Dediščine leta 1918 si na našem koncu Evrope ne bi smela prisvojiti le Srbija. Prelomno evropsko leto 1918 je tudi naše – če zaradi drugega ne zaradi skoraj pozabljenih 35.000 mrtvih slovenskih fantov v prvi svetovni vojni.
Vir: Časni.si
